Kaj napisati ob fotografijah? Journaling v scrapbooku

Fotografija pokaže, kako je bilo videti. Kar napišeš zraven, pove, kdo je bil tam, kaj se je zgodilo in zakaj si želel_a ta trenutek ohraniti. Scrapbookerji temu pravijo journaling in za mnoge je to najtežji del strani. Z nekaj stalnimi vprašanji in priročnimi triki skoraj vedno kaj nastane na papirju.

Kaj je journaling in zakaj je pomemben

Journaling je vse, kar strani dodaš z besedami: ime, datum, pripis v enem stavku, seznam ali cela zgodba. Lahko spominja na dnevnik, ni pa nujno. Skupaj s fotografijami, naslovom, embellishmenti (okraski) in ozadjem spada med stalne sestavne dele strani.

Kdor odpre album, najprej pogleda fotografije in nato poišče besede. Brez besedila gledalec ugiba, čez nekaj let pa to velja tudi zate. Mnogi scrapbookerji to poznajo: stran, ki so jo naredili šele leta pozneje, z dvema otrokoma, ki sta si bila tako podobna, da nihče več ne ve zagotovo, kdo je na fotografiji. Kar se ti zdaj zdi samoumevno, pozabiš hitreje, kot misliš.

Začni s petimi vprašanji

Če ne veš, kje začeti, si zastavi pet vprašanj, ki jih uporabljajo scrapbookerji po vsem svetu. V angleščini jim pravijo pet W-jev.

1. Kdo je na fotografiji? Zapiši imena, tudi če so zate čisto očitna.
2. Kaj se je zgodilo? Pustni kostum brez razlage hitro deluje kot povsem druga zgodba.
3. Kje je bilo? Ni vsak kraj prepoznaven. Zapiši vas, hišo ali kamp.
4. Kdaj je bilo? Točen datum je lep, a dobro je tudi leto ali letni čas. Če ne veš, napiši nekaj takega kot »poletje, nekje v začetku devetdesetih«. Morda bo kdo drug to pozneje dopolnil.
5. Zakaj si posnel_a to fotografijo? Pogosto je že ta odgovor sam po sebi zgodba.

Če si pozabil_a podrobnosti, poglej v svoj koledar ali v sporočila, ki si jih takrat pošiljal_a, ali pa na telefonu preveri datum in kraj fotografije. Nekateri scrapbookerji si zato vsak dan zapišejo kratek seznam tega, kar so počeli, da imajo pozneje na kaj opreti.

Pri starih družinskih fotografijah je drugače. Vprašaj strice, tete in stare starše, česa se še spomnijo, pobrskaj po starih pismih in izrezkih ter zapiši tudi majhno podrobnost, ki jo je nekdo povedal na rojstnem dnevu. Na hrbtno stran natisnjenih fotografij ob robu z mehkim svinčnikom rahlo napiši ime in datum, da se ti podatki ne izgubijo. Če svinčnik na gladki hrbtni strani ne prime, jih napiši na kartico ob fotografiji.

Ko ne veš, kaj bi rekel_a

Prazno polje, kamor sodi besedilo, lahko ohromi. Pomaga, če ga ne vidiš kot spis. Izberi obliko in besede pogosto pridejo same.

• Ena beseda za začetek. Zapiši »danes« ali »prav zdaj« in dokončaj stavek. Žigi in nalepke z besedo ali vprašanjem delujejo enako: samo še odgovoriti moraš.
• Seznam. S pomišljaji, oštevilčen ali kot abeceda, kjer za vsako črko napišeš nekaj o osebi ali dnevu. Tako na malo prostora hitro zabeležiš veliko.
• Časovnica. Lahko je en dan, od zajtrka do spanja, ali niz let, na primer vsi prvi šolski dnevi zapored.
• Pogovor. Dobesedno zapiši, kaj je bilo rečeno. Predvsem pripombe majhnih otrok sicer hitro pozabiš.
• Citat ali verz pesmi. Naj stoji sam zase ali pa ga uporabi kot odskočno desko za svoje stavke.
• Humor. Kdor se ne čuti dolžnega biti slovesen, piše lažje.
• Podaj pisalo naprej. Naj kaj napiše tvoj otrok, partner ali babica. Tako je na strani drug glas, in takšna pisava pozneje pogosto postane ena najdragocenejših stvari v knjigi.

Če še vedno ne gre, najprej na listek za osnutke neurejeno zapiši vse, kar ti pride na misel. Nato izberi dva ali tri stavke, ki trenutek najbolje ujamejo.

Koliko napisati in iz čigavega zornega kota?

Pravila, koliko napisati, ni. Pri fotografiji šopka tulipanov je morda dovolj naslov z datumom. Trenutek, ki te je ganil, si zasluži odstavek. Ni vsaka stran potrebna veliko besedila in v albumu o enem potovanju ti ni treba na vsaki strani znova razlagati, kje si bil_a.

Pomembnejše od dolžine je, kaj zapišeš. »Mi na plaži« ne pove ničesar, česar fotografija že ne pokaže. Raje piši o tem, kar je ostalo zunaj kadra: kaj se je zgodilo tik pred fotografijo, kaj ste počeli potem, kako je dišalo ali zvenelo. Konkretne podrobnosti povedo več kot velike besede. »Ves popoldan je s sabo vlačil plastenko vode z litrom in pol« si zapomniš bolje kot »bil je tako ljubek«.

Potem je tu še zorni kot. Vsaka oblika ima svoje vzdušje:

• Jaz: pripoveduješ, kako si to doživel_a. To je osebno in tako si tudi ti enkrat v knjigi.
• Ti: pišeš osebi na fotografiji, kot kratko pismo. To se lepo obnese v albumu za otroka ali kot darilo.
• On ali ona: pripoveduješ kot poročilo. To je bolj umirjeno in nevtralno ter priročno v družinskem albumu s starimi fotografijami.

Za vsako stran izberi en zorni kot in se ga drži. Menjavanje znotraj enega besedila se bere nemirno.

Prostor za besedilo

Večina scrapbookerjev najprej oblikuje in piše čisto na koncu. To je povsem v redu, a včasih se izkaže, da je prostora premalo. Če že veš, da sodi zraven zgodba, jo najprej napiši na osnutek. Tako vidiš, koliko prostora potrebuješ, in ga takoj vključiš v postavitev strani.

Ta mesta skoraj vedno delujejo:

• Journaling kartica ob ali pod fotografijo, iz cardstocka (trdnega, enobarvnega papirja) ali ostanka dizajnerskega papirja.
• Trak pod fotografijo. Podlago, papirnati rob za fotografijo, naredi spodaj približno 7 do 10 mm širšo kot ob straneh, da gre nanjo kratek pripis.
• Miren, prazen del strani. Tudi prazen prostor je dobro mesto za besede.
• Ozki trakovi z nekaj besedami, če ne potrebuješ cele zgodbe.

Najraje piši na ločeno kartico in jo prilepi šele, ko je dokončana. Če gre kaj narobe, narediš novo kartico namesto nove strani. Za ravne vrstice s svinčnikom in ravnilom potegni tanke črte in jih zbriši, ko se črnilo posuši. Če mora besedilo ustrezati določenemu polju, najprej vadi na papirju za osnutke, da veš, koliko gre vanj.

Raje tipkaš? Potem izberi dobro berljivo pisavo, ki ni premajhna, na primer okoli 11 do 12 pik, in na stran uporabi največ dve pisavi. Mnogi scrapbookerji to kombinirajo: dejstva natipkajo, en stavek pa napišejo na roke. Tudi če se ti tvoja pisava ne zdi lepa, prav ona naredi stran osebno. Uporabi pisalo z vodoodpornim črnilom in ga najprej preizkusi na ostanku istega papirja.

Ko želiš povedati več, kot gre na stran

• Skrajšaj besedilo. Črtaj, kar fotografija že pokaže, in obdrži stavke, ki jih res želiš ohraniti.
• Prilagodi oblikovanje. Ena fotografija manj ali manjša fotografija da prostor zgodbi.
• Skrij besedilo. V majhno kuverto (C7 ali C8 je priročna velikost), pod zavihek ali na kartico, ki jo izvlečeš iz žepka, gre dolgo besedilo. Imena in datum pa napiši vidno na samo stran.
• Dodaj stran. Fotografije postavi levo, zgodbo desno, da skupaj tvorita spread: dve strani, ki spadata skupaj.
• Splošno zgodbo povej enkrat. Uvodna stran na začetku albuma, s krajem in časom, ti prihrani ponavljanje na vseh naslednjih straneh.

Vprašanja, ki vedno delujejo

Ta seznam položi ob delovni prostor ali ga prilepi na začetek knjige. Izberi eno vprašanje, nanj iskreno odgovori in tvoj journaling je na papirju.

• Zakaj sem v tistem trenutku vzel_a v roke fotoaparat?
• Kaj se je zgodilo tik pred to fotografijo ali tik po njej?
• Kaj je kdo rekel in kako je to zvenelo?
• Česa na fotografiji ne vidiš, a se tega še spomnim?
• Kaj želim, da kdo ve o tem, ko tega sam_a ne bom več mogel_a povedati?
• Kakšen je bil v tem obdobju čisto navaden dan?
• Kaj so o tem menili drugi, z njihovimi besedami?
• Čemu smo se smejali?
• Kaj je zdaj čisto običajno, a se bo pozneje zdelo posebno? Pomisli na pesmi na radiu, novice tistega tedna ali to, kar je bilo na mizi.
• Kaj sem se iz tega naučil_a ali kaj sem začel_a bolj ceniti?
• Kaj bi rad_a čez deset let spet prebral_a?

Navadni dnevi si besede zaslužijo prav tako kot veliki dogodki. Torkovo jutro za mizo ob zajtrku je čez dvajset let pogosto prav zgodba, ki jo iščeš. Začni danes z eno stranjo in petimi vprašanji ter poglej, kaj vse še pride na plano.