Brezkislinski in brez lignina: kaj pomeni in kdaj je pomembno

Piše skoraj na vsakem paketu papirja za scrapbooking: acid-free, brezkislinsko. Pogosto je zraven še lignin-free, včasih tudi archival ali photo safe. Sliši se pomembno, a malokdo ve, kaj to točno pomeni. Tukaj preberi, kaj kislina in lignin naredita papirju in fotografijam, katere oznake nekaj povedo in kaj te mora zares skrbeti.

Kaj kislina naredi papirju

Papir ima tako kot voda pH-vrednost. Pod 7 je kisel, točno 7 je nevtralen, nad tem pa bazičen. Brezkislinski papir ima pH 7 ali malo več.

Kisel papir počasi razpada. Vlakna slabijo, papir rumeni in postaja krhek, dokler se robovi ne začnejo drobiti. Svetloba, toplota in vlaga ta proces pospešijo.

Za fotografije je to še posebej neprijetno, ker kislina ne ostane v svojem listu. Prehaja na vse, kar se ga dotika, in temu pravimo migracija kisline. Fotografija na kisli podlagi lahko zato spremeni barvo ali dobi madeže. Učinek vidiš tudi pri časopisnem izrezku, ki je leta ležal med dvema stranema: na sosednjem papirju pogosto ostane rjav odtis.

Kdor je kdaj odprl star album s samolepilnimi stranmi, pozna rezultat. Kartonske strani, lepilo in plastika skupaj sproščajo snovi, zaradi katerih fotografije porumenijo, dobijo madeže na hrbtni strani in se prilepijo.

Lignin papir porumeni

Lignin je naravna snov v lesu, ki drži vlakna skupaj, nekakšno lepilo v rastlini. Papir iz lesne celuloze ga vsebuje, razen če ga med proizvodnjo odstranijo.

Pod vplivom svetlobe, zraka, toplote in vlage lignin razpada. Pri tem nastajajo kisline, papir pa se obarva rumeno do rjavo. Časopisni papir je poln lignina, in časopis, ki nekaj dni leži na soncu na okenski polici, pokaže, kako hitro gre lahko to.

Na Nizozemskem naletiš tudi na besedo houtvrij (brez lesa). To ne pomeni, da v papirju ni lesa, ampak da ni narejen iz lesovine. Vlaknom so kemično odstranili večino lignina. Veliko navadnega belega papirja za tiskanje je houtvrij.

Brezkislinsko ni isto kot brez lignina

Izraza pogosto omenjamo v isti sapi, a gre za različni lastnosti.

• Brezkislinsko: papir je nevtralen ali rahlo bazičen v trenutku, ko ga izdelajo.
• Brez lignina: lignin so odstranili, zato pozneje iz njega ne morejo nastati nove kisline.

Papir lahko pride iz tovarne brezkislinski in kljub temu vsebuje lignin. Takrat je zdaj nevtralen, sčasoma pa se v njem vseeno tvorijo kisline. Zato sta na dobrem papirju za scrapbooking oba izraza.

Veliko brezkislinskega papirja je poleg tega pufranega. V njem je majhna zaloga kalcijevega karbonata, snovi, podobne kredi, ki prestreže kisline, nastale pozneje ali prišle od zunaj. Za sam papir je takšen pufer koristen. Če gre za fotografije, v dvomu izberi material, ki je prestal PAT.

Obstaja nekaj izjem. Modrotiske (cianotipije), dye-transfer odtise in materiale živalskega izvora, kot so usnje, pergament, volna in svila, raje hrani z nepufranim papirjem. Bazični pufer jih lahko poškoduje.

Arhivsko obstojno in varno za fotografije

Arhivsko obstojno (archival) zveni uradno, a kot oznaka na izdelku ni zaščiten izraz in zanj ni določenega standarda. Pri papirju v praksi navadno pomeni brezkislinski in brez lignina, včasih izdelan iz bombaža namesto iz lesa.

Tudi varno za fotografije (photo safe) ni zaščiten izraz. Obstaja pa pravi test: Photographic Activity Test, na kratko PAT, določen v mednarodnem standardu ISO 18916. Ta test preveri, ali material škodljivo reagira s fotografijami. Če na embalaži piše PAT, je bil izdelek testiran in je test opravil. O kislosti ali ligninu ta test ne pove ničesar.

Kaj v albumu mora biti brezkislinsko

Ni vse v albumu enako pomembno. Začni pri tem, česar se fotografija neposredno dotika, in pojdi od tam navzven.

1. Podlaga, na kateri leži fotografija, in morebitni passe-partout pod njo.
2. Lepilo, lepilni trak ali foto vogalčki, s katerimi pritrdiš fotografijo.
3. Nasprotna stran. V zaprtem albumu ležijo strani druga na drugi, zato se kisla kartica na levi leta dotika fotografije na desni.
4. Kar je še na strani, na primer embellishments, okraski na tvoji strani. Ti so manj kritični, a se vseeno dotikajo papirja.

Večina papirja, ki ga prodajajo posebej za scrapbookerje, je danes brezkislinska, pogosto tudi brez lignina. Vseeno na hitro preveri embalažo. Največje tveganje je navadno v tem, kar dodaš sam: kartice, računi, časopisni izrezki, embalaža in drug papir od doma.

Ni treba, da vsaka knjiga zdrži sto let. V junk journalu s starimi knjižnimi stranmi, čajnimi vrečkami in koščki kartona rumenenje preprosto spada zraven. Dokler vanj ne lepiš originalnih fotografij ali nenadomestljivih kosov, ni treba, da je vse brezkislinsko. Takrat delaj z odtisi, originale pa hrani posebej.

Tako prepoznaš dober material

• Preberi etiketo. Išči brezkislinsko in brez lignina ali acid-free in lignin-free. Če piše samo brezkislinsko, o ligninu ne veš ničesar.
• Ležeča osmica (znak za neskončnost) v krogu pomeni, da papir ustreza ISO 9706, standardu za trajen papir.
• Za vse, česar se fotografija neposredno dotika, je PAT na embalaži dober znak.
• Ni etikete? S pisalom za testiranje pH narišeš majhno črtico in po barvi vidiš, ali je papir kisel. Katera barva kaj pomeni, piše na pisalu. Testiraj na robu, ki se ne vidi, ker črtica ostane vidna. Lignina takšno pisalo ne meri.

Bodi previden s časopisnim papirjem, rjavim kartonom iz škatel, škatlami za jajca, poceni ovojnim papirjem in starimi knjižnimi stranmi. Ti pogosto vsebujejo lignin ali kislino. Računi na termičnem papirju imajo drugačno težavo: besedilo zbledi.

Rjavo ni samodejno slabo. Kraft papir in kraft karton za scrapbookerje sta pogosto brezkislinska in brez lignina. Tudi tukaj odloča etiketa.

Kaj narediš z materialom, ki ni brezkislinski

Izrezku ali kartici, ki ni brezkislinska, ni treba ostati zunaj albuma. Načinov, kako ga varno vključiš, je dovolj.

• Naredi kopijo. Skeniraj ga in natisni na dober papir ali naredi barvno kopijo. Original hrani posebej, v škatli ali mapi.
• Loči ga. Daj ga v ovitek iz polipropilena, polietilena ali poliestra, nikoli iz PVC-ja. Tako se ne more dotikati ostalega.
• Vmes daj plast. List brezkislinskega papirja brez lignina med dvema stranema zadrži kislino. Tako v arhivih hranijo tudi stare albume z lepljenkami.
• Fotografiji dodaj passe-partout. Fotografijo postavi na podlago iz brezkislinskega cardstocka, trdnega enobarvnega papirja, ki ga uporabljajo scrapbookerji. Tako je med fotografijo in vprašljivo podlago pufer.
• Uporabi sprej za razkisanje. Takšen sprej nevtralizira kislino in pusti pufer. Lignina ne odstrani, zato papir še vedno spreminja barvo, le počasneje. Najprej ga preizkusi na vogalčku, ker nekatera črnila in barve reagirajo nanj.

Pri starem albumu, ki že spreminja barvo, s temi triki ne prideš dovolj daleč. To zahteva svoj pristop, pri dragocenih ali poškodovanih kosih pa včasih restavratorja.

Kako dolgo zdrži brezkislinski papir

Točnega števila let ne more povedati nihče. Znane številke so ocene. Dober brezkislinski, pufran papir lahko ob dobrem shranjevanju zdrži več sto let. Kot pravilo za trajen arhivski papir velja pufer približno 2 odstotkov kalcijevega karbonata. Kisel papir z veliko lignina pa je lahko že v enem človeškem življenju rumen in krhek.

Prostor, kjer hraniš svoje knjige, šteje vsaj toliko kot papir. Izberi temen, suh prostor z vlažnostjo zraka približno od 30 do 50 odstotkov in temperaturo okoli 21 stopinj ali manj, ki ne niha močno. Podstrešje, klet ali garaža zato niso dobro mesto, prav tako ne omara ob radiatorju.

Album je močan toliko kot njegov najšibkejši del. Najlepši papir brez lignina ne pomaga dosti, če lepilo porumeni ali so ovitki iz PVC-ja. Če hočeš biti prepričan, da tvoji spomini ostanejo, strani tudi skeniraj. Tako imaš vedno kopijo, karkoli se zgodi s papirjem.