Kako je nastal kolaž: od Picassa in Braqua do Hannah Höch

Kdor v journal nalepi trak časopisa, račun in rožo iz revije enega čez drugega, naredi nekaj, kar je pred dobrimi sto leti veljalo za majhno revolucijo. Kolaž je danes tako običajen, da pozabimo, da ga je nekdo nekoč naredil prvi. Njegova zgodovina je presenetljivo zanimiva in ti da nekaj uporabnih idej za tvoje strani.

Od kod izvira beseda

Kolaž izhaja iz francoščine. Glagol coller pomeni lepiti, colle pa je lepilo. Beseda sama torej ne pove nič drugega kot: nekaj, kar je nalepljeno.

Umetniki, ki so tehniko uveljavili, so najprej uporabljali drug izraz: papier collé, lepljeni papir. Šele pozneje je kolaž postal skupno ime za vse, kar nalepiš na podlago, pa naj bo to papir, blago, fotografije ali majhni predmeti. Če delo izrazito sega v prostor, mu prej rečemo asemblaž.

Nadrealist Max Ernst je pozneje suho pripomnil, da kolaža ne naredi lepilo. Nekaj je na tem. Ne gre za lepljenje, ampak za to, kaj se zgodi, ko postaviš drugo ob drugo stvari, ki ne sodijo skupaj.

Rezali in lepili so že stoletja

Picassa in Braqua pogosto imenujejo izumitelja kolaža, a rezanje in lepljenje je veliko starejše. Japonski kaligrafi so že okoli 12. stoletja pisali pesmi na pole, sestavljene iz natrganega in barvnega papirja, včasih z zlatom in srebrom. Na Kitajskem se je razvilo izrezovanje iz papirja.

V Evropi so ljudje stoletja lepili vse mogoče v albume. V 18. stoletju je Angležinja Mary Delany pri dvainsedemdesetih začela ustvarjati botanične »mozaike« iz drobcenih koščkov barvnega papirja. Naredila jih je skoraj tisoč. V 19. stoletju so viktorijanske dame izrezovale fotografije in jih lepile v narisane ali naslikane prizore, že desetletja pred kubisti. Tudi valentinove voščilnice, albumi z izrezki in spominski albumi so bili polni izrezanih sličic.

Da je vse to dolgo veljalo za domačo ročno delo in ne za umetnost, se bo pokazalo še v nadaljevanju.

Papier collé pri Picassu in Braqueu

Leta 1912 se je v slikarstvu nekaj zgodilo. Pablo Picasso in Georges Braque sta takrat tesno sodelovala pri kubizmu, načinu slikanja, ki predmete razstavi na ploskve in jih pokaže z več strani hkrati.

Spomladi 1912 je Picasso naredil majhno tihožitje, v katero je nalepil kos povoščenega platna s potiskom pletenega sedeža stola. Okoli ovalnega platna je kot okvir položil vrv. Pravi košček resničnosti sredi slike: to je bilo novo.

Pozneje istega leta je Braque v trgovini zagledal tapeto, ki je posnemala les. Kupil je zvitek, izrezal kose in jih nalepil na risbo z ogljem, ki je prikazovala skledo s sadjem in kozarec. To velja za prvi papier collé. Picasso je bil takoj navdušen. V naslednjih mesecih sta jih skupaj naredila na desetine, s časopisnimi stranmi, etiketami, notami, cigaretnim papirjem in igralnimi kartami.

Zakaj je bilo to tako posebno? Slikar je resničnost vedno posnemal z barvo. Zdaj pa je bil na platnu pravi kos časopisa, s pravimi črkami. Časopisni papir je bil hkrati ploskev v kompoziciji, košček sive, in namig na novice tistega dne. Igra med tem, kar nekaj je, in tem, kar predstavlja, je kolaž naredila za resno umetniško zvrst.

Dada: rezanje kot protest

Med prvo svetovno vojno se je v Zürichu zbrala skupina umetnikov, ki je hotela zasmehovati vojno, meščanski red in umetnost samo. Poimenovali so se Dada. Začelo se je leta 1916 v Cabaretu Voltaire. Hans Arp je pustil, da sodeluje naključje: spuščal je papirnate koščke in jih prilepil tja, kamor so padli.

Dada se je hitro razširil v Berlin, tam pa je kolaž postal ostrejši. Umetniki so iz časopisov in revij izrezovali fotografije in jih postavljali v novo, pogosto grenko povezavo. Temu so rekli fotomontaža. Berlinski dadaisti se niso imeli za umetnike, ampak za monterje: ljudi, ki sestavljajo to, kar že obstaja.

Hannah Höch: škarje kot oster nož

Najbolj znana ženska v tem krogu je Hannah Höch (1889–1978). Skupaj z Raoulom Hausmannom je razvila fotomontažo in velja za eno od njenih izumiteljic.

Njeno najbolj znano delo ima naslov, ki je že sam kolaž: Schnitt mit dem Küchenmesser Dada durch die letzte Weimarer Bierbauchkulturepoche Deutschlands, približno »rez s kuhinjskim nožem Dada skozi zadnjo weimarsko pivskotrebušno kulturno dobo Nemčije«. Gre za veliko, natrpano delo, polno izrezanih glav politikov, vojakov in umetnikov, vmes pa so stroji, množice in posamezne črke.

V oči pade kuhinjski nož. Höch je namerno uporabila podobo iz gospodinjstva, poleg tega je leta delala pri založbi, kjer je pripravljala vzorce za ročna dela za ženske revije. Izrezovala je iz ženskih revij, modnih sličic in vzorcev za vezenje ter jih postavljala ob podobe moči in tehnike. Tako je pokazala, kako so ženske prikazovali mediji, in postavljala vprašanja o novi ženski dvajsetih let. Kljub svojemu talentu je bila znotraj Dade manj priznana kot njeni moški kolegi.

Kurt Schwitters in Merz

V Hannovru je Kurt Schwitters (1887–1948) ustvarjal po svoje. Pobiral je, kar so drugi zavrgli: tramvajske vozovnice, etikete, koščke kartona, vrvico, žico, gumbe, embalažo. Iz tega je delal kolaže, sestavljene mirno in skrbno, bolj poetične kot napadalne.

Svoje delo je imenoval Merz. Beseda je prišla iz izrezanega oglasa neke banke, v katerem je od besede Kommerz ostal le ta košček. Merz je za Schwittersa postal več kot ime. Pomenil je cel način dela: vse je lahko material, umetnik pa mu da novo mesto.

Šel je vedno dlje. V svoji hiši v Hannovru je leta gradil Merzbau, kolaž, ki je prerasel v prostor, skozi katerega si lahko hodil. Med drugo svetovno vojno je bil uničen in ga poznamo le še s fotografij in rekonstrukcij.

Kdor dela junk journal iz računov in embalaže, je Schwittersu bližje, kot morda misli.

Femmage: ženske in tradicija kolaža

V sedemdesetih letih sta dve ameriški umetnici, Miriam Schapiro in Melissa Meyer, znova pogledali to zgodovino. Spraševali sta se, zakaj je kolaž veljal za umetnost šele, ko ga je naredil Picasso. Ženske so stoletja rezale, lepile, vezle, zbirale in šivale. Iz ostankov blaga so delale kvilte, albume z izrezki, albume, valentinove voščilnice in okrašene škatle.

Schapiro in Meyer sta tej praksi dali ime: femmage. Skovanka iz femme, ženska, in pripone besed collage in montage. Opisali sta jo konec sedemdesetih let v eseju. Femmage združuje papir in podobo z domačimi materiali, kot so blago, čipka, gumbi in vbodi, in vsakdanje življenje naredi za temo in hkrati za način dela.

Zakaj je njuna zamisel tako močna: scrapperko, kvilterko in žensko z albumom izrezkov postavi v isto vrsto kot velika imena. Razlika ni bila nikoli v tehniki, ampak v tem, kdo je smel delati umetnost.

Od umetnine do journala

Po drugi svetovni vojni se je kolaž uporabljal povsod: v pop artu, v mail artu, v knjižnih ilustracijah in v oglaševanju. Z računalnikom sta izrezovanje in lepljenje kot besedi pristala v vsakem meniju. Hkrati je ročno narejeni kolaž ostal, v umetnosti in zunaj nje.

Art journal in junk journal sta neposredna dediča vseh teh smeri. Delaš z najdenim materialom, nalagaš plasti, puščaš vidne robove, združuješ podobo in besedilo. Le da ne visi na steni muzeja, ampak je v knjigi, ki jo odpreš.

Kaj se lahko naučiš od teh umetnikov

• Uporabljaj prave stvari. Vozovnica, kos tapete ali kuverta povedo več kot njihova slika. Picassov kos povoščenega platna deluje, ker je pravi.
• Postavi nasprotja drugo ob drugo. Höch je združevala domače s političnim, mehko s trdim, in prav to je njeno delo naredilo močno. Modna sličica ob vozovnici za vlak ustvari zgodbo.
• Poglej svoje smeti. Schwitters je pokazal, da ima zavržen material izrazno moč. Imej škatlico za račune, etikete in embalažo z lepimi črkami.
• Pusti robove vidne. Natrgani in grobo odrezani robovi pokažejo, da je nekaj nalepljeno, in prav to je čar.
• Uporabljaj besede kot podobo. Posamezne črke in koščki časopisa so pri kubistih sive ploskve in hkrati besedilo. Nekaj izrezanih besed je lahko tvoj journaling.
• Razmisli o kontekstu. Podoba spremeni pomen glede na to, kar leži ob njej. Preden lepiš, najprej premikaj.
• Svojo tradicijo jemlji resno. Kar ti počneš za mizo s škarjami in lepilom, so ženske počele že stoletja. To ni igračkanje, to je obrt.

Jutri postavi drugo ob drugo tri stvari, ki nimajo nič skupnega: etiketo, fotografijo, besedo iz časopisa. Premikaj jih, dokler se nekaj ne zgodi. Tako se je začelo tudi leta 1912.