Kako digitalizirati stare albume, ne da bi kaj poškodoval

Pri mami na podstrešju je kup albumov. Črne strani z belim napisom s svinčnikom, otroški album s pentljo, počitniška knjiga iz sedemdesetih let s samolepilno folijo. Vsi v družini bi jih radi imeli, vsak pa obstaja samo enkrat. Digitalizacija to reši, a samo, če se je lotiš tako, da albumi ne trpijo in so datoteke čez dvajset let še uporabne.

Zakaj so stari albumi zahtevni

Posamezno fotografijo položiš na skener in končano. Pri albumu je drugače. Hrbet je pogosto tog ali že zlomljen, in kdor debelo knjigo pritisne na steklo, začuti, kako vezava poka. Strani iz starega, kislega papirja so krhke in se na robovih trgajo.

Poleg tega so fotografije pogosto pritrjene. Z lepilom, s foto kotički, ki se izsušijo, ali pod folijo samolepilnega albuma, ki mu rečejo tudi magnetni album. Pri tej vrsti je lepilo po letih pogosto tako trdo, da fotografije ne moreš več odstraniti brez škode. V starih scrapbookih pa so včasih izrezki, kartice in posušene rožice, ki so tako debeli, da se platnica sploh ne zapre več.

Torej ne gre za to, da bi vse na hitro spustil skozi skener. Najprej pri vsakem albumu poglej, kaj prenese.

Najprej cela stran, potem fotografije

Ne glede na to, kako se lotiš, začni s posnetkom vsake cele strani. Tako ohraniš postavitev, kot si jo je zamislil avtor: katere fotografije spadajo skupaj, ročno napisani pripisi, kartice vmes. Če gre pozneje pri odstranjevanju ali premikanju kaj narobe, imaš vsaj zabeleženo, kako je bilo.

Potem, kjer je mogoče, posebej posnameš pomembne fotografije. Te uporabiš za tiskanje, povečavo ali za nov album.

Skenirati ali fotografirati

Ploski skener da najostrejši in najbolj enakomeren posnetek. Idealen je za posamezne fotografije, posamezne strani in albume z razstavljivo vezavo, kot so albumi z vijaki ali registratorji, iz katerih lahko vzameš liste. Takrat na steklo položi list, ne cele knjige.

Pri debelih, vezanih ali krhkih albumih je fotografiranje varnejše. Album ostane na mestu, premikaš samo fotoaparat. Takole se tega lotiš:

• Album položi na mizo ob oknu, da svetloba pada od strani. Neposredno sonce povzroča ostre sence in bleščanje.
• Odprto knjigo podpri z zvito brisačko ali blazinico pod platnico, da hrbtu ni treba biti povsem ravnemu.
• Fotoaparat ali telefon postavi naravnost nad stran, najraje na stojalo. Poševen kot da popačene fotografije.
• Plastiko s strani odstrani, če to gre brez težav. Če je folija prilepljena, fotografiraj dovolj poševno, da se izogneš odsevom, in perspektivo popravi pozneje.
• Ne uporabljaj bliskavice.

Sodoben telefon da za družinsko rabo odličen rezultat. Brezzrcalni ali zrcalnorefleksni fotoaparat da več podrobnosti, kar opaziš, ko želiš fotografijo pozneje povečati.

Stran velikosti 30,5 × 30,5 cm (12 × 12 palcev) ne gre na običajen skener A4. Lahko jo skeniraš v dveh delih in ju pozneje sestaviš, a to zahteva nekaj spretnosti s programom za fotografije. Fotografiranje je takrat pogosto preprostejše.

Ločljivost in format datoteke

Ločljivost pri skeniranju izraziš v dpi, številu slikovnih točk na palec. Za tisk v dejanski velikosti zadošča 300 dpi. Če želiš fotografijo kdaj natisniti večjo ali približati obraze, skeniraj z višjo ločljivostjo: 600 dpi je za večino fotografij dobra izbira. Majhne fotografije, kot so kontaktne kopije iz starih albumov, skeniraš z 1200 dpi ali več. Gre tudi više, a datoteke postanejo tako velike, da ima računalnik z njimi lahko težave.

Pri fotografiranju ne štejejo dpi, ampak število pikslov. Kadar čim bolj zapolniš kader s stranjo ali fotografijo, iz fotoaparata iztisneš največ. Pomembno fotografijo raje posnemi posebej od blizu, kot da bi jo pozneje izrezal iz posnetka cele strani.

Za format datoteke imaš dve dobri možnosti:

• TIFF shrani vse brez izgube kakovosti. Datoteke so velike, a to je tvoj master, datoteka, ki se je nikoli več ne dotakneš.
• JPEG je manjši in deluje povsod. Izberi najvišjo kakovost, vsaj 90 odstotkov. JPEG-a po urejanju ne shranjuj vedno znova, ker se vsakič izgubi malo kakovosti.

Če JPEG pozneje pretvoriš v TIFF, ne bo nič boljši. Zato se odloči na začetku. Pogost način dela je master v TIFF-u ali kot JPEG v najvišji kakovosti, poleg tega pa manjša kopija za deljenje.

Če fotografije urejaš, jih na primer obrezuješ, poravnavaš ali osvežuješ barve, to delaj na kopiji. Master pusti takšnega, kot je prišel iz skenerja.

Vzeti ven ali pustiti

Odstrani samo fotografije, ki gredo zlahka ven, na primer tiste v kotičkih ali v žepkih. Vse, kar je prilepljeno, za digitalizacijo preprosto pusti. Odstranjevanje vzame čas in včasih gre kaj narobe; to je posebno opravilo, za pozneje in s potrpljenjem.

Če fotografije iz albuma vzameš, najprej poglej zadnjo stran. Tam so pogosto imena, datumi ali žig fotografa. Skeniraj ali fotografiraj tudi zadnjo stran, ker ti podatki spadajo k fotografiji. Potem jih vrni natanko na isto mesto, če je vrstni red pomemben za zgodbo.

Pomisli tudi na to, da ima vrednost tudi sam album. Izbor fotografij, pripisi v znani pisavi, vrstni red: vse to se izgubi, če vse razstaviš.

Imena, ki jih boš pozneje našel

Mapa, polna datotek z imeni, kot je IMG_4032, je po enem letu neuporabna. Vnaprej si zamisli stalno strukturo in se je drži. Sistem, ki dobro deluje:

• Ena mapa za vsak album, s prepoznavnim imenom, na primer album-oma-annie-1955-1965.
• Datoteke, oštevilčene po vrstnem redu strani, z imenom albuma: oma-annie-p012.tif za celo stran, oma-annie-p012-03.tif za tretjo fotografijo na tej strani.
• Začni z letnico, če jo poznaš, na primer 1962-strand-scheveningen-p012-03.tif. Tako se datoteke same razvrstijo po času.

Uporabljaj male črke, vezaje namesto presledkov in nobenih znakov, kot so poševnice ali dvopičja. Ti pozneje povzročajo težave na drugih računalnikih.

Ročno napisane pripise in vse, kar veš o fotografiji, lahko vpišeš v opis datoteke, v metapodatke. Veliko programov za fotografije ima za to posebno polje. Lahko pa v mapi vodiš preprosto besedilno datoteko, v kateri za vsako ime datoteke zapišeš, kdo je na njej in kaj veš. Starejše družinske člane prosi, naj pogledajo s tabo, dokler je to še mogoče, ker pogosto vedo, kdo so ljudje na fotografiji.

Shrani na več kot enem mestu

Sken na enem samem prenosniku je prav tako ranljiv kot album na podstrešju. Poskrbi, da so datoteke na vsaj dveh mestih, na primer na zunanjem trdem disku in v oblaku, in najraje ena kopija zunaj tvojega doma. Šteje tudi kopija pri bratu ali sestri. Občasno preveri, ali se datoteke še odprejo.

Če želiš strani videti tudi kot knjigo na polici in jih deliti, s komer želiš, je za to narejena aplikacija, kot je Scrappd.

Kaj narediti z izvirniki

Ničesar ne zavrzi, tudi ko je vse skenirano. Sken zabeleži, kar si takrat lahko videl; izvirnik pogosto vsebuje več. To še posebej velja za negative: vedno jih shrani, ker je v njih več informacij, kot jih zajame prvi sken.

Albume postavi na hladno, suho mesto z enakomerno temperaturo, raje v omaro v dnevni sobi kot na podstrešje ali v klet. Pokonci ali položene, a ne natlačene med druge knjige. Če so strani odpadle, vezave zlomljene ali fotografije trdno prilepljene, ti lahko pomaga restavrator.

Za nove projekte pa uporabljaj kopije. Če želiš fotografijo starih staršev uporabiti v scrapbooku, natisni sken in prilepi tega. Izvirnik ostane varen v starem albumu, kopijo pa lahko režeš in nanjo pišeš, kolikor želiš.