Kdo je na stari fotografiji in kdaj je bila posneta

Vsi poznamo tisto škatlo. Fotografije ljudi v nedeljskih oblačilih, poroka pred cerkvijo, deček na triciklu. Nihče ni nikoli ničesar napisal na hrbtno stran, ker so takrat še vsi vedeli. Kdo je na njih in kdaj so bile posnete, pa je pogosto še vedno mogoče ugotoviti. Potrebuješ nekaj detektivskega dela, lupo in predvsem ljudi, ki se še spomnijo.

Začni pri družini, in začni zdaj

Najboljši vir ni v arhivu, ampak za kuhinjsko mizo. Strici, tete, stara soseda: oni prepoznajo obraze, hiše in priložnosti, ki so tebi neznane. To znanje izgine z njimi, in to hitreje, kot misliš.

Nekaj stvari olajša tak pogovor:

• S seboj vzemi majhen kupček, deset ali dvajset fotografij, ne cele škatle.
• Fotografije pokaži na papirju ali na tablici, na kateri lahko povečaš sliko. Starejši ljudje koga pogosto prepoznajo šele, ko je obraz velik.
• Postavljaj odprta vprašanja. Ne samo, kdo je to, ampak tudi: kje je bilo to, kaj so praznovali, kdo bi lahko posnel to fotografijo?
• Vse takoj zapiši, tudi tisto, kar je negotovo. „Verjetno teta Riek, morda njena sestra“ je več kot nič.
• Pogovor posnemi, če se vsi strinjajo. Zgodbe, ki pridejo na plan mimogrede, so pozneje pogosto najdragocenejše.

Vprašaj tudi različne sorodnike posebej. Eden pozna imena, drugi ve, kje je stala hiša. Če si nasprotujejo, zapiši obe različici.

Računanje z letnicami rojstva

Če veš, kdo je na fotografiji, imaš pogosto že časovno obdobje. Zaročna fotografija nekoga, ki je bil rojen leta 1925, bo približno iz štiridesetih let. Otrok, ki je videti star kakšnih šest let, ti da precej natančno oceno, če poznaš letnico rojstva.

Deluje tudi obratno. Če imaš skupinsko fotografijo, na kateri prepoznaš eno osebo, oceni, koliko je videti stara. To ti da smer za ostale ljudi na fotografiji: komu v družini ustreza starost v tistem času?

Vrsta fotografije pove veliko

Obrni fotografijo in si jo oglej kot predmet. Format, karton in obdelava so se skozi čas spreminjali, in to pomaga pri datiranju.

• Majhni portreti na trdem kartonu, približno velikosti vizitke, sodijo predvsem v drugo polovico 19. stoletja. Večji portreti na kartonu, tako imenovani kabinetni format, so prišli nekoliko pozneje in so ostali do začetka 20. stoletja.
• Fotografije v obliki razglednic, s poljem za naslov na hrbtni strani, so bile priljubljene v prvih desetletjih 20. stoletja.
• Odtise z nazobčanim robom vidiš predvsem okoli petdesetih in šestdesetih let.
• Kvadratne barvne fotografije z belim robom in barvami, ki so se premaknile proti rdeči ali oranžni, pogosto kažejo na šestdeseta in sedemdeseta leta.
• Na fotografijah iz druge polovice 20. stoletja je na hrbtni strani ali na robu včasih natisnjen mesec in leto, ki ga je natisnil fotolaboratorij, ki je fotografijo razvil. Dobro poglej, ta napis je pogosto zelo majhen.

Take značilnosti dajo časovno obdobje, ne natančnega datuma. Ljudje so fotografije tudi dolgo hranili in stare portrete včasih dali ponovno natisniti. Uporabi to kot namig, skupaj z vsem ostalim.

Fotograf kot sled

Na starih studijskih portretih je na sprednji ali hrbtni strani kartona pogosto ime fotografa, s krajem in včasih naslovom. To je zlata vredno. Fotografi so se selili, propadli ali predali posel, njihovi naslovi pa so se spreminjali. Če veš, kdaj je bil fotograf na določenem naslovu, veš tudi približno, kdaj je bila fotografija posneta.

Te podatke najdeš v starih adresarjih, oglasih v časopisih in včasih v seznamih fotografov, ki jih vodijo arhivi ali muzeji. Kraj studia poleg tega pove, kje je družina takrat živela ali bila na obisku.

Oblačila, pričeske in ozadje

Moda je znan namig, a z njo bodi previden. Na podeželju in pri starejših je moda pogosto zaostajala za več let, nedeljska oblačila pa so nosili dolgo. Oblačila ti povedo prej desetletje kot leto.

Bodi pozoren predvsem na stvari, ki so se hitro spreminjale: dolžino kril, obliko rokavov, klobuke, pričeske, očala. Lupa pomaga. Poglej tudi ozadje. Avtomobile, kolesa, izložbe trgovin, ulične svetilke in reklamne table je pogosto mogoče dobro datirati. Prepoznavno stavbo ali ulico lahko primerjaš s starimi fotografijami tistega kraja v slikovni zbirki.

Pri fotografijah šolskih razredov, društev ali športnih ekip se splača s povečevalnim steklom pogledati vsak obraz. Pogosto je nekje tabla ali prapor z imenom ali letnico.

Arhivi in časopisi

Če približno veš, za koga gre, lahko iščeš naprej v javnih virih. Na Nizozemskem je veliko registrov rojstev, porok in smrti digitaliziranih in jih je mogoče preiskovati prek strani, kot sta WieWasWie in Open Archieven. Tako najdeš letnice rojstva, imena bratov in sester ter kdo se je poročil s kom. Novejši zapisi še niso javni: rojstni po 100 letih, poročni po 75 letih in mrliški po 50 letih.

Digitalizirani časopisi, na primer v Delpherju, vsebujejo družinska obvestila, zaroke, obletnice in poročila društev. Obvestilo o srebrni poroki lahko pojasni ravno tisto fotografijo, ki jo gledaš že leta. Ne išči samo po imenu: prepoznavanje besedila v starih časopisih dela napake, zato poskusi tudi različice imena ali išči po kraju in datumu.

Ne pozabi na regionalne arhive in zgodovinska društva v kraju, kjer je živela tvoja družina. Imajo slikovne zbirke s starimi fotografijami ulic in stavb, včasih pa tudi cele zbirke iz scrapbookov in albumov prebivalcev. Ni vse na spletu; e-pošta ali obisk pogosto prinese več, kot pričakuješ.

Kaj zmore umetna inteligenca

Veliko programov in aplikacij za fotografije samodejno združuje obraze. To deluje tudi na skenih starih fotografij in je lahko priročno: naenkrat vidiš, da je isti moški na dvanajstih fotografijah, v različnih starostih. Potem moraš le enkrat odkriti, kdo je.

Obstajajo tudi storitve, ki primerjajo obraze na starih fotografijah s fotografijami drugih uporabnikov ali ocenijo starost ali obdobje. Obravnavaj to kot predlog, ne kot odgovor. Prepoznavanje obrazov se zmoti pri sorodnikih, ki so si podobni, pri starih, neostrih fotografijah pa še pogosteje.

Umetna inteligenca lahko fotografijo tudi pobarva ali izostri. To je videti lepo, a program dopolni tisto, česar ne vidi. Pobarvan plašč torej ne pokaže prave barve, polepšan obraz pa je lahko videti malo drugače, kot je bila oseba. Vedno shrani izvirni sken, urejeno različico pa uporabljaj samo za ogled.

Premisli tudi, kaj deliš. Prepoznavanje obrazov dela s podatki o obrazih, ti pa so občutljivi. Fotografije družine, ki jih naložiš v spletno storitev, niso več samo tvoje. Še posebej pri ljudeh, ki še živijo, najprej vprašaj, ali je v redu.

Ime na koncu vedno pride iz spomina ali s papirja. Umetna inteligenca ti pomaga iskati, odgovor pa dajo družina in arhivi.

Zabeleži za tiste, ki pridejo za tabo

Kar odkriješ, je vredno nekaj le, če ostane shranjeno. Zapiši tako, da bo razumljivo tudi čez petdeset let.

• Na hrbtno stran posameznih fotografij piši z mehkim svinčnikom in rahlim pritiskom, ob robu. Ne uporabljaj kemičnega svinčnika ali flomastra, ki se vtisne ali razmaže.
• Zapiši, kdo je na fotografiji od leve proti desni, s polnimi imeni, kraj, leto ali obdobje in kako to veš: „po besedah strica Henka“ ali „ocenjeno po oblačilih“.
• Pri večjih zbirkah naredi preprost seznam, kjer ima vsaka fotografija številko, kdo je na njej, datum, fotografa in vir tvojih podatkov.
• Zbirko hrani v vrstnem redu, v katerem si jo dobil, ali pa ta vrstni red zapiši. Tudi vrstni red lahko nekaj pomeni.

Če fotografije skeniraš, skeniraj tudi hrbtno stran in imena zapiši v ime datoteke ali v opis datoteke. Če jih želiš shraniti in deliti z družino, lahko aplikacija, kot je Scrappd, hrani skene skupaj z zgodbami na eni polici.

Na koncu v album ali scrapbook preprosto napiši imena pod fotografije, s svojo pisavo. Prav to je manjkalo pri fotografijah v tisti škatli.