Od commonplace booka do spominske knjige: predhodniki scrapbooka

Scrapbook, kot ga poznamo danes, s papirjem 30,5 × 30,5 cm in škatlo, polno embellishmentov, je mlad. Ideja za njim pa je stara stoletja: prazna knjiga, ki jo napolniš s tem, česar si želiš zapomniti. Če prelistaš zgodovino, naletiš na celo družino zbirnih knjig. Nekatere še vedno hranijo v arhivih, ena pa najbrž leži na podstrešju pri tvoji mami.

Commonplace book: knjiga, polna prebrane modrosti

Commonplace book je osebna beležka, v katero zbiraš, kar kje najdeš in želiš ohraniti. Citate iz knjig, reke, pesmi, recepte, pisma, zapiske, včasih tabelo ali račun. Ime izhaja iz klasične retorike, v kateri so bila „splošna mesta“ (loci communes) stalne teme, pod katere si razvrstil argumente in primere.

Razlika od dnevnika je pomembna. Dnevnik teče po datumih in govori o tebi. Commonplace book je urejen po temah in govori o tem, kar prineseš od zunaj: o ljubezni, veri, politiki, zdravju ali katerih koli naslovih, ki si jih izmisliš sam. Je orodje za pomnjenje in ponovno iskanje.

Navada je stara stoletja, posebej priljubljena pa je postala od renesanse naprej. V Angliji in drugod so tako knjigo vodili študenti, učenjaki in bralci, ki so želeli veliko ohraniti. Nekateri so jo vodili vse življenje. Filozof John Locke je celo opisal svojo metodo, kako tako knjigo urediti in opremiti s kazalom, da si citat našel tudi čez leta.

Pozneje so vanje začeli dodajati tudi izrezke, risbe in posušene cvetlice. Tu se začne kazati pot do scrapbooka. Kdor danes vodi journal z lepimi stavki iz knjig, pravzaprav počne natanko isto.

Album amicorum: prijateljstvo na papirju

Druga pomembna točka je album amicorum, latinsko za knjigo prijateljev. V nemščini mu pravijo Stammbuch, v stari nizozemščini tudi vriendenboek ali vrundboeck.

Navada je nastala okoli sredine 16. stoletja, najverjetneje na univerzi v Wittenbergu, Luthrovem mestu. Študenti so svoje učitelje in sošolce prosili za podpis, citat ali rek v svoji knjigi. Sprva se je to dogajalo na praznih straneh Biblije ali tiskane knjige. Založniki so videli povpraševanje in začeli tiskati knjige z dodatnimi praznimi stranmi, nato pa majhne knjižice s samimi praznimi listi.

Vpis je imel stalne dele. Pozdrav, pesem ali citat, kraj in datum, osebni moto in ime pisca, pogosto z njegovo fakulteto in rojstnim krajem. Veliko vpisov se je končalo s formulo, ki je pomenila nekaj takega kot: to sem napisal, da se me boš spominjal.

Kar pogosto pade v oči: besedilo je bilo navadno na desni, na levi pa je bil prostor za sliko. Naslikan družinski grb, risba s peresom, izrezanka, pozneje tudi nalepljene sličice. Kdor ni znal risati, je v 18. stoletju lahko kupil vnaprej natisnjene lističe z gravuro univerzitetnega mesta ali prizorom iz študentskega življenja. V poznejših albumih so se znašle tudi izvezene obrobe, prameni las in stisnjene cvetlice.

Študenti so potovali z univerze na univerzo in album nosili s seboj. Tako je postal več kot spomin. Podpis znanega profesorja je deloval kot priporočilo na naslednji univerzi, nekakšen seznam referenc, še preden je obstajala ta beseda.

Navada je bila posebej močna v nemško govorečih deželah, na Nizozemskem in v Skandinaviji. Tudi na Nizozemskem so se ohranili albumi amicorum iz 16. stoletja z vpisi v nizozemščini, francoščini in latinščini. Kraljeva knjižnica (Koninklijke Bibliotheek) v Haagu hrani njihovo veliko zbirko.

Od knjige prijateljev do spominske knjige

Navada je konec 17. stoletja zamrla, a se je v 18. in 19. stoletju vrnila, zdaj tudi med meščani in ženskami. Priljubljeni so postali posamezni listi v kaseti, da je lahko pisalo več prijateljev hkrati. V 19. stoletju je knjiga prijateljev vse pogosteje postajala stvar mladih žensk, pozneje pa deklic.

Od tod izvira nizozemski poesiealbum, spominska knjiga. Ime je, kot pogosto pravijo, veselo nesporazum. Prve knjižice so prišle iz Nemčije in na platnicah nosile besedo Poesie, nemško za poezijo. Na Nizozemskem so jo izgovarjali z glasom »u«, kot v besedi poes (muca), in tako se je prijelo.

Vzorec ti je morda znan. Otrok, navadno deklica šolskih let, posodi svoj album sorodnikom, prijateljicam in učiteljici. Na desno pride verzek, pogosto prepisan iz drugega albuma, s podpisom, kot je „v spomin od tvoje prijateljice“. Na levo pride sličica, črke pa se okrasijo.

Tudi spominska knjiga pripoveduje o svojem času. V 19. stoletju večinoma bereš opomine, naj živiš krepostno in bogaboječe. Vanjo se je lahko prikradla tudi politika, kot v nemških albumih iz tridesetih in štiridesetih let. Pozneje je ton postal bolj sproščen in igriv.

Svetleče sličice in viktorijanski albumi z nalepkami

Sličice za spominske knjige imajo svojo zgodovino. V 19. stoletju je barvna litografija omogočila poceni tisk živobarvnih sličic. Angelčki, cvetlice, otroci, živali, ptice, metulji. Tiskali so jih na pole in reliefno izsekali, da si jih zlahka odluščil. Na Nizozemskem jim pravijo glansplaatjes ali poesieplaatjes, v Nemčiji Glanzbilder ali Oblaten, na Danskem glansbilleder.

Viktorijanske dame in otroci so jih zbirali v albume za lepljenje, skupaj z reklamnimi kartončki, voščilnicami, izrezki iz časopisov in revij, pesmimi in recepti. Tak album je blizu temu, čemur danes pravimo scrapbooking: ne le pisanje, ampak rezanje, razporejanje in lepljenje. S prihodom fotografije so se v njih pojavile tudi fotografije, najprej v knjigah prijateljev, pozneje pa v lastnih albumih.

Lepljenje je bilo takrat prava zgodba z lončkom lepila in čopičem. Mark Twain, strasten zbiralec izrezkov, je zato patentiral album z lepilom, ki je bilo že na strani in ga je bilo treba samo navlažiti. Postal je komercialna uspešnica.

Grangerizing: knjiga, ki se razraste čez svoje robove

Nekoliko pozabljena stranska veja je grangerizing, imenovan tudi dodatno ilustriranje. Ime je dobil po Jamesu Grangerju, angleškem duhovniku, ki je v 18. stoletju izdal biografsko zgodovino Anglije. Bralci so sami začeli iskati portrete opisanih oseb in jih vstavljati v knjigo.

Zbiralci so iz tega naredili šport. Kupovali so tiske, portrete in gravure, jih včasih izrezali iz drugih knjig in knjigo z vsem dodatnim gradivom dali na novo vezati. Knjiga v eni knjigi je tako lahko zrasla v vrsto debelih zvezkov. Med ljubitelji knjig je imela zato slab sloves: za eno samo dopolnjeno knjigo so včasih razdrli druge knjige.

Načelo pozna vsak scrapbooker. Vzameš nekaj, kar že obstaja, in to narediš za svoje, tako da dodaš slike in papir. Altered book, obstoječa knjiga, ki jo polepiš in poslikaš v svoj journal, je njen sodobni bratranec.

Zakaj so te knjige danes tako dragocene

Kar je bilo nekoč osebni spominek, je danes vir za zgodovinarje. Album amicorum pokaže, kdo je koga poznal, kje in kdaj. Z njim lahko slediš študentovemu potovanju po Evropi in vidiš, katere profesorje je obiskal.

Knjige kažejo pisave iz najrazličnejših obdobij in to, kako so ljudje pisali svoje ime, ko ni šlo za uradni dokument. Pokažejo, kateri pesniki in reki so bili v modi, kaj se je ljudem zdelo pomembno in kako so razmišljali o prijateljstvu. O prepovedanih študentskih združenjih so včasih sledi ohranjene predvsem v takih albumih, včasih v tajni pisavi.

Za spominske knjige in albume z nalepkami velja enako v manjšem merilu. Pokažejo, katere verzke so si otroci podarjali, katere sličice so bile naprodaj in kaj je v nekem času veljalo za normalno. Muzeji in arhivi jih zato zbirajo in jih najraje hranijo v celoti, saj nekaj povesta tudi vrstni red in sestava.

Kaj lahko odneseš za svojo knjigo

Lepota teh predhodnikov je v tem, da pokažejo, kako malo se je pravzaprav spremenilo. Ljudje so vedno želeli ohraniti, kar se jih je dotaknilo, in to deliti s tistimi, ki so jih imeli radi.

• Pripiši, kdo, kje in kdaj. Kar je zate samoumevno, bo čez sto let prva stvar, ki jo bo kdo želel vedeti.
• Naj v tvojo knjigo pišejo tudi drugi. Stran za vpise gostov na rojstnem dnevu je album amicorum v malem.
• Zbiraj tudi besede. Stran s stavki iz knjig, ki so se te dotaknili, je commonplace book.
• Svojo staro spominsko knjigo dobro shrani: na suhem, v temi in ne v zaprti plastični vrečki ali PVC-ovitku.

Kdor je kdaj napisal verzek v tujo spominsko knjigo, stoji v dolgi vrsti. Začela se je pri študentu v Wittenbergu, ki je svojega profesorja prosil za rek.