Kako začeti z digitalnim scrapbookingom

Digitalni scrapbooking je lepljenje brez lepila. Papir, fotografije in okraske zlagaš drug na drugega, le da se to dogaja na zaslonu. Veliko ne potrebuješ: napravo, program, ki dela s plastmi, nekaj digitalnih papirjev in svoje fotografije.

Kaj je digitalni scrapbooking

Digitalna stran je sestavljena iz plasti, tako kot papirnata. Spodaj je papir za ozadje, nad njim so tvoje fotografije, nato okraski, besedilo in naslov. Vsako plast lahko posebej premakneš, zavrtiš, povečaš, pomanjšaš ali spet izbrišeš.

Največja razlika s papirjem je, da nič ni dokončno. Napačen rez razveljaviš z enim klikom. Ni ti treba vnaprej določiti, kako velike bodo fotografije, in lep papir ti nikoli ne zmanjka. Tudi črka iz tvoje najljubše abecede ti nikoli ne zmanjka.

Po drugi strani papirja nimaš v rokah. Ni vonja po kartonu in ni kupčka odrezkov na mizi. Spoznati moraš tudi program in prvi tedni so lahko malo okorni. Če ti bo manjkalo nekaj otipljivega, lahko pozneje vedno združiš digitalno in papir.

Kompleti, papirji in elementi

Digitalno stran sestaviš iz že pripravljenih delov. Ti se največkrat prodajajo ali podarjajo kot komplet (kit): nabor na neko temo ali letni čas, z barvami, ki se ujemajo.

V kompletu običajno najdeš:

• Papirje. Ozadja v obliki datotek JPG, navadno v velikosti 30,5 × 30,5 cm (12 × 12 palcev) pri 300 slikovnih pikah na palec. To je 3600 × 3600 slikovnih pik.
• Elemente. Digitalna različica embellishments, okraskov, ki jih položiš na stran: rožice, etikete, trakovi, gumbi ali sponke za papir. To so datoteke PNG s prosojnim ozadjem, tako da je viden le sam predmet.
• Abecede. Posamezne črke kot slike, ki jih na stran položiš tako kot elemente. To ni isto kot pisava, ki jo namestiš v računalnik in z njo preprosto tipkaš.
• Kartice za journaling in word art. Kartice za pisanje ter kratka besedila ali besede kot slike.

Poleg tega obstajajo predloge (templates) in quick pages. Predloga je zasnova strani s polji za fotografije, papir in besedilo, navadno kot datoteka s plastmi (PSD, TIFF ali PNG). Ta polja zapolniš s svojimi fotografijami in kompletom po izbiri. Quick page je dokončana stran z odprtinami, za katere postaviš le svoje fotografije. To vzame nekaj minut, a ker gre za eno samo sploščeno sliko, lahko na njej le malo spremeniš.

Veliko oblikovalk brezplačno podari komplete in predloge. To je odličen način, da odkriješ, kateri slog ti ustreza, preden kaj kupiš. Vseeno preberi pogoje uporabe. Pogosto smeš komplet uporabiti le za svoje strani, oblikovalka prosi, da navedeš njeno ime, datotek pa nikoli ne smeš posredovati naprej. Če kdo želi isti komplet, ji pokaži, kje si ga našla.

Telefon, tablica ali računalnik

Na računalniku imaš največ prostora in nadzora, sploh če delaš s predlogami z veliko plastmi. Programi s plastmi so brezplačni in plačljivi. GIMP in Photopea, ki deluje kar v brskalniku, imata brezplačno različico. Plačljivi programi, kot sta Photoshop Elements, priljubljen program za začetnike, in Photoshop, ponujajo več možnosti, a za začetek jih ne potrebuješ. Ob nakupu preveri, kaj vključuje licenca.

Na tablici gre presenetljivo dobro, sploh s pisalom. Canva deluje v brskalniku in kot aplikacija ter ima predloge, v katere povlečeš svoje fotografije. Gre tudi na telefonu, a majhen zaslon otežuje natančno delo. Za quick page ali preprosto zasnovo to ni težava.

Najprej izberi program in šele nato poišči navodila. Vsak program ima svoje menije in bližnjice. Nekaj kratkih videov o osnovah, ki si jih lahko mirno ogledaš večkrat, ti prihrani veliko iskanja.

Je digitalno ceneje in hitreje

Pogosto ja, z nekaj pomisleki. Ne kupuješ lepila, papirja, ki ti zmanjka, ne nalepk s črkami, pri katerih ti vedno zmanjka istih črk. Komplet lahko uporabljaš v nedogled, z brezplačnimi programi in brezplačnimi kompleti pa lahko začneš brez stroškov. A ko želiš tiskati, plačaš črnilo, foto papir, storitev tiskanja ali fotoknjigo. Tudi digitalna zaloga raste hitreje, kot si misliš.

Hitreje je zagotovo, ko program enkrat poznaš. Ne brskaš več po kupih papirja in napako popraviš takoj. Prve strani pa vzamejo čas. Računaj, da boš stvari premikala, brisala in začenjala znova. To je del poti in vsakič je lažje.

Tvoja prva stran, korak za korakom

Začni z malim: ena do tri fotografije in ena predloga.

1. Fotografije daj v eno mapo. Papirnate fotografije skeniraj pri 300 dpi, da jih boš pozneje lahko lepo natisnila.
2. Če želiš napisati več kot nekaj stavkov, najprej natipkaj besedilo. Tako veš, koliko prostora potrebuješ.
3. Izberi predlogo s toliko fotografijami, kot jih imaš, in besedilo štej kot dodatno fotografijo.
4. Odpri predlogo. Če raje začneš s prazno stranjo, ustvari nov dokument velikosti 30,5 × 30,5 cm pri 300 slikovnih pikah na palec. Če želiš tiskati doma, je bolj praktična velikost 20 × 20 cm (8 × 8 palcev).
5. Papir za ozadje postavi kot najnižjo plast.
6. Fotografijo postavi neposredno nad polje za fotografijo in iz nje naredi clipping mask (v slovenskem Photoshopu se imenuje maska izrezovanja). Fotografija se tako natanko prilega obliki polja, znotraj njega pa jo lahko še premikaš.
7. Če je fotografija prevelika ali premajhna, jo povečaj ali pomanjšaj iz kota, da ostanejo razmerja enaka. V mnogih programih pri tem držiš tipko Shift, v novejših različicah, med drugim Photoshopa, pa razmerja ostanejo enaka samodejno, Shift pa jih ravno sprosti. Če se fotografija raztegne postrani, poskusi obratno.
8. Dodaj elemente, besedilo in naslov. Priročen vrstni red od spodaj navzgor je papir, fotografije, okvirji, elementi, besedilo in naslov.

Vmes pogosto shranjuj, saj se program lahko zatakne.

Sence, ki delujejo resnično

Brez senc je digitalna stran videti ploska, kot da bi bilo vse naslikano na zaslon. Z majhno padajočo senco (drop shadow) pod vsako plastjo je videti, kot da na papirju res leži papir.

Privzete nastavitve so navadno precej premočne. Senco obdrži blizu predmeta. Pri 300 slikovnih pikah na palec je za list papirja ali fotografijo primeren odmik približno 2 slikovni piki, za stvari, ki ležijo višje, kot je rožica ali kos chipboarda (debelega kartona), pa 5 do 7 slikovnih pik. Vse sence naj padajo v isto smer, kot da svetloba prihaja skozi eno okno. Z nekoliko nižjo prekrivnostjo je senca mehkejša in bolj naravna.

Če se ti zdi težko, da bi to sama dobro nastavila, lahko najdeš že pripravljene sloge senc. Na plast jih dodaš z enim klikom.

Mali triki in pogoste napake

• Plasti ne izbriši, ampak jo skrij. Dovolj je očesce na plošči s plastmi, pa jo lahko pozneje vrneš.
• Poveži plasti, ki sodijo skupaj, na primer fotografijo in njen okvir. Tako ju premakneš naenkrat.
• Elemente povleci neposredno na ploščo s plastmi, na mesto, kamor sodijo. Tako ti jih ni treba toliko premikati sem in tja.
• Če fotografijo urediš, jo shrani pod novim imenom. Tako nikoli ne prepišeš izvirnika.
• Predloga ni zakon. Polja premikaj, vrti in briši ali si katero izposodi iz druge predloge.
• Fotografije z družbenih omrežij so močno stisnjene. Majhen natis navadno še gre, velik ne. Vedno tudi vprašaj, ali smeš fotografijo uporabiti.
• Nalepiti preveč elementov, ker tako ali tako nič ne stanejo, je klasika. Manj tu deluje enako dobro kot na papirju.

Kaj narediti z dokončano stranjo

Vsako stran shrani v dveh različicah. Prva je delovna datoteka z vsemi plastmi, da lahko pozneje še kaj spremeniš. Druga je sploščen JPG velikosti 3600 × 3600 slikovnih pik v najvišji kakovosti, za tiskanje ali deljenje. Vse strani shranjuj v eno stalno mapo.

S tem JPG-jem imaš več možnosti:

• Natisni posamezne strani in jih vstavi v navaden album, po želji med papirnate strani. Ker so ploske, jih gre vanj več.
• Daj izdelati fotoknjigo. Je tanka in jo je lahko shraniti, a knjigo najprej v celoti dokončaj, saj popravek napake pomeni nov tisk.
• Stran digitalno deli z družino ali jo predvajaj v digitalnem fotookvirju.
• Natisni jo in jo dodatno okrasi s pravimi gumbi, trakom ali washi tape. Tako scrapaš hibridno.

Narobe ne moreš narediti. Začni z eno stranjo, s fotografijami, ki so ti drage, in sprejmi, da prva še malo škripa. Pri tretji boš že poznala pot.