Zgodovina in pomen

Scrapbooking pomeni shranjevanje spominov v albumu: fotografije, koščke papirja in besedilo skupaj postaviš na okrašeno stran. Od navadnega albuma s fotografijami se razlikuje po zgodbi. Zraven zapišeš, kaj se je zgodilo, kdo je bil zraven in zakaj je bilo pomembno.

Na strani, ki ji pravimo tudi layout, običajno združiš:

• eno ali več fotografij
• papir za ozadje in okraske (embellishments)
• naslov in journaling, torej besedilo ob fotografijah
• včasih prave spominke, na primer vstopnico ali račun

Lahko ga delaš na papirju, digitalno na računalniku ali kot mešanico obojega. Pravega ali napačnega načina ni.

Preberi tudi: Kaj je scrapbooking in katera oblika je prava zate

Scrapbooking ni izum današnjega časa: ljudje že stoletja lepijo in zapisujejo spomine v prazne knjige. V renesansi so učenjaki vodili zvezke s citati in zanimivostmi, študentje pa so prijatelje prosili za prispevek v album amicorum.

V 19. stoletju je knjiga za lepljenje postala zares priljubljena. Pojavili so se poceni tiskovine, kot so časopisi in barvne sličice, ki so jih ljudje izrezovali in lepili skupaj s pismi, pesmimi in pozneje fotografijami.

Konjiček, kakršnega poznamo danes, z brezkislinskim papirjem, posebnimi albumi in lastnimi trgovinami, je nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike in se nato razširil v Evropo.

Preberi tudi: Zgodovina scrapbooka, od sijajnih sličic do journalov

Scrapbooking sprošča, ker delaš z rokami in pozornost ves čas usmerjaš v eno stvar. Rezanje, razporejanje in lepljenje lahko deluje kot neke vrste meditacija: veliko ljudi takrat manj premleva in je bolj v trenutku.

Poleg tega vpliva na razpoloženje:

• spomniš se lepih trenutkov, kar pogosto prinese topel občutek
• dokončaš nekaj, kar lahko primeš v roke, in to je prijetno
• pisanje o tem, kar si doživel, ti lahko pomaga, da to predelaš

Veliko scrapperjev opazi, da najbolj deluje, ko ne želiš, da je vse popolno. Ko stran postane obveznost, mir izgine.

Preberi tudi: Zakaj ti scrapbooking lahko prinese mir in zadovoljstvo

Da, prav zdaj. Tisočev fotografij v telefonu si skoraj nikoli več ne ogledaš, album na mizi pa kar sam od sebe kdo odpre.

Papirnata knjiga ima nekaj, česar zaslon nima:

• lahko jo primeš, prelistaš in si jo ogledaš skupaj z drugimi
• vanjo shraniš prave stvari, na primer vstopnico ali listek, napisan z nekom roko
• ni odvisna od aplikacije, računa ali formata datoteke, ki čez dvajset let morda ne bo več deloval

Digitalno in papir se tudi ne izključujeta. Veliko scrapperjev najprej digitalno izbere najboljše fotografije in za album natisne samo te.

Preberi tudi: Scrapbook, fotoknjiga ali fotoalbum: kaj je zate

Najbolj znani predhodniki so commonplace book, album amicorum in spominski album s pesmicami.

• Commonplace book: zvezek, v katerega si zbiral citate, pesmi, recepte in zanimivosti, urejene po temah.
• Album amicorum (po nemško Stammbuch): knjiga prijateljev iz 16. stoletja, predvsem študentska, v katero so prijatelji in učitelji zapisali rek, svoje ime in včasih narisali risbo ali grb.
• Spominski album s pesmicami: poznejša, domača različica, s pesmicami in sijajnimi sličicami.

Poleg tega so ljudje v 19. stoletju v knjige za lepljenje lepili izrezke in sličice. Iz vseh teh navad je zrasel scrapbook: knjiga, v kateri združiš besedilo, slike in spomine.

Preberi tudi: Od commonplace booka do spominske knjige: predhodniki scrapbooka

Da, mnogim lahko pomaga, čeprav ne deluje pri vseh. Ko izdelaš album o nekom, ki si ga izgubil, si vzameš čas, da se ustaviš ob tej osebi, žalost pa dobi obliko, s katero lahko nekaj narediš.

Scrapperji pogosto povedo, da se počutijo, kot da so za hip na obisku pri tej osebi. Rezultat je poleg tega nekaj, kar lahko deliš z družino, na primer po pogrebu.

Nekaj nasvetov:

• začni z malim, z nekaj fotografijami, ki so ti drage
• zapiši spomine, dokler so še sveži
• neostre ali podvojene fotografije kar izpusti
• naredi premor, ko postane pretežko

Če te žalost še naprej preplavlja, poišči tudi podporo pri drugih. Album ne nadomesti pomoči.

Preberi tudi: Scrapbooking ob žalovanju in izgubi

Včasih ga uporabijo kot pripomoček, vendar scrapbooking sam po sebi ni terapija. Njegove sestavine, ustvarjanje, spominjanje in pisanje, pa se uporabljajo pri strokovni podpori.

Nekaj primerov:

• pri starejših in ljudeh z demenco fotografije in albumi pomagajo obujati spomine in spodbujati pogovore
• pri podpori v žalovanju knjiga spominov pomaga predelati izgubo
• pisanje o tem, kar si doživel, lahko pomaga zmanjšati stres in urediti občutke

Zate je lahko preprosto sproščujoč konjiček. Če te pestijo potrtost, tesnoba ali travma, je lepo dopolnilo strokovni pomoči, ne pa njena zamenjava.

Preberi tudi: Zakaj ti scrapbooking lahko prinese mir in zadovoljstvo

Kolaž kot umetniško zvrst navadno pripisujejo Georgesu Braqueu in Pablu Picassu, ki sta okoli leta 1912 v svoja kubistična dela začela lepiti papir in druge materiale. Braque je na risbo nalepil tapeto z vzorcem lesnih letnic, Picasso pa je v tihožitje vključil kos povoščenega prta.

Toda lepljenje papirja je veliko starejše. Na Japonskem so kaligrafi že stoletja prej lepili koščke papirja na podlago svojih pesmi, v 18. stoletju pa je Angležinja Mary Delany iz drobcenih papirnatih koščkov izdelala na stotine cvetlic.

Beseda kolaž izhaja iz francoskega coller, lepiti. Za kubisti so z njim nadaljevali med drugim dadaisti, s fotomontažami iz izrezanih fotografij.

Preberi tudi: Kako je nastal kolaž: od Picassa in Braqua do Hannah Höch

Marku Twainu se je lepljenje zdelo tako zamudno, da si je sam izmislil knjigo za lepljenje in zanjo leta 1873 dobil patent. Strani so bile že prevlečene s tanko plastjo suhega lepila. Navlažiti si jo moral le, da si nanjo prilepil izrezek, podobno kot pri znamki.

Knjigo so prodajali v različnih izvedbah in bila je ena njegovih najuspešnejših poslovnih zamisli. Kaže, kako običajno je bilo v 19. stoletju shranjevati časopisne izrezke in sličice.

Za današnje scrapperje je to predvsem zabavna zanimivost. Takratno lepilo ni bilo brezkislinsko, zato take stare knjige porumenijo in pogosto postanejo krhke.

Preberi tudi: Zgodovina scrapbooka, od sijajnih sličic do journalov

Ker je bilo prvič na voljo veliko lepih in poceni tiskovin, ki si jih je bilo vredno shraniti. Z novo tiskarsko tehniko, kromolitografijo, so se pojavile barvite sličice, voščilnice in reklamne podobice, ki so jih ljudje množično izrezovali in lepili.

Vse več ljudi je znalo brati, časopisi in revije pa so postali cenovno dostopni. Kar se ti je zdelo lepo ali pomembno, si izrezal: pesmi, članke, recepte.

Knjige za lepljenje so vodile predvsem ženske, kot nekakšen slikovni dnevnik. Prijateljice so si izmenjevale sličice in si kazale albume. Sijajne sličice, ki so pozneje pristale v spominskih albumih s pesmicami, izvirajo iz tega izročila. Ko se je uveljavila fotografija, so se jim postopoma pridružile fotografije.

Preberi tudi: Zgodovina scrapbooka, od sijajnih sličic do journalov

To se je zgodilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike. Zanimanje za rodoslovje in družinsko zgodovino je raslo, hkrati pa so se ljudje vse bolj zavedali, da fotografije v navadnih albumih bledijo in se poškodujejo.

Podjetja so začela prodajati albume in papir, varne za fotografije, zraven pa so ponujala navodila, kako narediti lepo stran. Pojavile so se delavnice, trgovine za scrapbooking, revije in srečanja, na katerih so ljudje skupaj delali na svojih albumih.

Od devetdesetih let se je konjiček razširil v Evropo, tudi na Nizozemsko in v Belgijo. Pozneje so se pridružili še digitalni scrapbooking, družbena omrežja in nove oblike, kot so junk journali.

Preberi tudi: Zgodovina scrapbooka, od sijajnih sličic do journalov

Ne, se je pa spremenil. Vrhunec z velikimi trgovinami za scrapbooking v vsakem mestu je mimo, hkrati pa so se pojavile nove oblike: junk journali, pocket scrapbooking, potovalni dnevniki ter digitalni ali hibridni scrapbooking.

Ostaja pa želja, da spomine ohraniš v nečem, kar lahko prelistaš. Prav zato, ker so fotografije zdaj večinoma v telefonih, veliko ljudi lepljenje odkriva na novo.

Tudi pri posamezniku gre v valovih. Veliko scrapperjev ima obdobja, ko leta ne naredijo ničesar, potem pa spet začnejo, pogosto v drugačnem slogu ali manjšem formatu kot prej. Tudi to spada zraven.

To je tvoja odločitev, večina scrapperjev pa počne malo obojega. Velika skupina je predvsem memory keeperjev: v ospredju sta fotografije in zgodba, okraski pa jih le pomagajo pokazati.

Drugi ustvarjajo predvsem zaradi samega ustvarjanja. Delajo z barvami, štampiljkami in plastmi, včasih pa sploh ne uporabljajo lastnih fotografij. To je blizu art journalingu.

Koristno vprašanje zase: ali želim, da bo to nekdo razumel čez trideset let? Potem so imena, datumi in nekaj stavkov besedila pomembnejši od še ene plasti okraskov. Če ti gre za veselje danes, je lahko prav tako čisto ustvarjalno.

Preberi tudi: Art journaling: kako začeti

Ne, že od nekdaj je tudi družabno opravilo. Že v 19. stoletju so si prijateljice kazale knjige za lepljenje in si izmenjevale sličice.

Danes lahko na več načinov ustvarjaš skupaj z drugimi:

• na cropu: popoldne, večer ali vikend, ko scrapperji s svojimi pripomočki skupaj delajo na straneh
• doma z nekaj prijateljicami ali z otroki ali vnuki
• v klubu ali na delavnici
• na spletu, ko deliš svoje delo in sodeluješ v izzivih

Skupno delo pogosto prinese nove zamisli in dokončaš več kot sam. Pri albumu o družini je poleg tega priročno, da lahko drugi dopolnijo imena in zgodbe.

Preberi tudi: Skupno scrapbookanje: cropi in scrapbooking popoldnevi

Commonplace book je zvezek, v katerega zbiraš vse, kar se ti zdi vredno: citate, pesmi, reke, recepte, pisma in zanimivosti. Priljubljen je bil predvsem od renesanse naprej med učenjaki, študenti in pisatelji.

Razlika z dnevnikom: dnevnik sledi dnevom in govori o tem, kaj čutiš, commonplace book pa je urejen po temah in namenjen temu, da stvari pozneje spet najdeš. Pogosto so zraven sodile ključne besede in kazalo.

Velja za enega od predhodnikov scrapbooka in sodobnega journala. Kdor danes vodi zvezek z najljubšimi citati ali bullet journal s seznami zbirk, pravzaprav počne isto.

Preberi tudi: Od commonplace booka do spominske knjige: predhodniki scrapbooka

Ustaljene nizozemske besede zanj ni; večina ljudi reče preprosto scrapbooken ali scrappen. Najbližje je starejša beseda plakboek, vendar ob njej prej pomisliš na zvezek s časopisnimi izrezki ali sličicami.

Scrapbook izhaja iz angleške besede scrap, košček ali ostanek, in book. Dobesedno je torej knjiga z izrezki.

Tudi drugi jeziki so prevzeli angleško besedo. Strokovni izrazi, kot so layout, journaling in embellishments, se v nizozemščini večinoma prav tako uporabljajo v angleščini.

Preberi tudi: Scrapbooking izrazi razloženi, od brads do vellum papirja

Razlika je v materialu in globini.

• Papier collé: delo, narejeno samo iz nalepljenega papirja. Izraz izhaja iz del Braquea in Picassa okoli leta 1912.
• Kolaž: širši pojem, s papirjem in tudi drugimi materiali, kot so blago, fotografije, barve ali risbe. Navadno ostane ploskovit.
• Asemblaž: tridimenzionalna različica, pri kateri se združujejo pravi predmeti, na primer gumbi, les ali kovina.

V scrapbooku ali journalu srečaš vse tri. Stran samo s plastmi papirja je papier collé, s fotografijami in blagom kolaž, ko pa nalepiš debele predmete, se pomikaš proti asemblažu.

Preberi tudi: Kako je nastal kolaž: od Picassa in Braqua do Hannah Höch

Ne. Ta predstava izhaja predvsem iz industrije, ki od osemdesetih let prodaja albume, papir in okraske, v bistvu pa potrebuješ le fotografije, papir, lepilo, škarje in pisalo.

Nekoč so ljudje preprosto lepili, kar so imeli: časopisne izrezke, vstopnice, sličice in pisma. To še vedno deluje. Junk journal je celo v celoti zgrajen iz tega, kar bi sicer zavrgel.

Veliko izkušenih scrapperjev svari pred pritiskom, da moraš vse narediti prav z najnovejšimi pripomočki. Gre za tvojo zgodbo, ne za zbirko. Za fotografije pa je pametno uporabiti brezkislinski papir in lepilo, varno za fotografije, da ti album zdrži dolgo.

Preberi tudi: Scrapbooking z majhnim proračunom

Pogosto da, tudi če so videti neurejeni. Stara knjiga za lepljenje pokaže, kaj je bilo nekomu pomembno, katere sličice so bile v modi in kakšno je bilo vsakdanje življenje. To je redko kje drugje tako zapisano.

Kljub temu se veliko albumov izgubi, ker jih nihče noče ali ker so nerodno veliki in krhki.

Kaj lahko narediš:

• album pusti celega in iz njega ničesar ne jemlji
• hrani ga v temi in suhem, ne na podstrešju ali v kleti
• strani skeniraj ali fotografiraj, da si ga družina lahko ogleda, ne da bi ga poškodovala
• zapiši, kar veš o tem, kdo ga je naredil

Zanj se včasih zanimata pokrajinski arhiv ali ustanova za kulturno dediščino.

Preberi tudi: Kako narediti družinski album s starimi fotografijami in dokumenti

Pogosta razlaga je, da shranjevanje daje oporo. V obdobjih vojne, bolezni ali strahu ljudje pogosteje vodijo dnevnike in knjige za lepljenje, ker tako uredijo nekaj, kar je sicer zunaj njihovega nadzora.

Scrapbooking pri tem pomaga na nekaj načinov:

• pozornost usmeriš v nekaj majhnega in obvladljivega
• gledaš, kaj je bilo dobro in kaj je ostalo
• zabeležiš, kaj se dogaja, tudi za pozneje

To ni pravilo, a morda to prepoznaš pri sebi: v napornem ali težkem obdobju ti lahko urica rezanja in lepljenja prinese veliko miru. Ni treba, da nastane nekaj lepega, šteje že samo ustvarjanje.

Preberi tudi: Zakaj ti scrapbooking lahko prinese mir in zadovoljstvo