Scrapbooking ob žalovanju in izgubi

Pogrešanja nekoga ne moreš rešiti. Lahko pa nekaj narediš z rokami, s fotografijami iz škatle za čevlje in kartami na okenski polici. Za mnoge scrapperje je izdelava spominskega albuma način, da ostanejo blizu. Ne zato, da bi žalost odpravili, ampak da ji dajo prostor.

Zakaj lahko album pomaga

Kdor žaluje, pogosto išče nekaj, kar bi lahko počel. Knjiga z osebnimi stvarmi nekoga je lahko tak ritual. Veliko ljudi jo rado naredi samih, pomaga pa predvsem, če težko najdeš besede za to, kar čutiš. Koristi lahko tudi otrokom: lepijo in izbirajo lahko, tudi če o tem še ne zmorejo govoriti.

Veliko scrapperjev pripoveduje, da se žalost med ustvarjanjem spremeni. Pogledaš fotografijo in zgodbe se vrnejo, kot kratki filmčki v glavi. Včasih je bolj podobno obisku kot slovesu. To se ne zgodi prvi dan in tudi ne pri vseh.

Pravega trenutka za začetek ni. Nekateri v nekaj tednih naredijo knjižico za družino, drugi fotografije iz predala vzamejo šele po letu dni ali še kasneje. Začni, ko opaziš, da si to želiš, ne zato, ker bi moral. In mirno za eno popoldne nehaj, če postane preveč. Album bo počakal.

Najprej zbiraj, šele nato lepi

Začne se ne pri papirju, ampak pri mizi, polni stvari. Zberi vse, kar najdeš: natisnjene fotografije, diapozitive, fotografije na telefonih, pisma, kartico z rokopisom, račun z zadnjega izleta. Ničesar ti še ni treba izbrati.

Če se da, to delaj skupaj z družino. Brat se še spomni, kako je bilo na tistih počitnicah, teta ima stare fotografije, ki jih nisi nikoli videl. Ko skupaj gledate fotografije, dopolnjujete zgodbe drug drugega. Zgodbe takoj zapiši, pa čeprav na kuverto. Podrobnosti zbledijo hitreje, kot misliš.

Nekaj stvari, ki pomagajo pri razvrščanju:

• Fotografije zloži na kupčke po obdobjih ali temah, na primer nekoč, hiša, vrt, počitnice, vnuki.
• Prosi sorodnike, naj digitalne fotografije in skene shranijo v eno mapo, da se nič ne izgubi.
• Daj digitalizirati stare diapozitive, videoposnetke ali kasete. Znova slišati glas ali smeh lahko pomeni veliko, tako pa lahko vsak dobi kopijo.
• Pri fotografijah, ki obstajajo le v enem izvodu, delaj s kopijami. Tako si upaš rezati brez slabe vesti, original pa ostane na varnem.

Ko so kupčki pripravljeni, pogosto sam od sebe vidiš, katero zgodbo želiš povedati. Časovnico celega življenja ali pa knjižico o stvareh, ki jih je imel nekdo rad, kot so morje, zelenjavni vrt ali kolesarjenje. Jasna zamisel pred začetkom prepreči, da bi se izgubil med stotinami fotografij.

Zamegljene, podvojene in ponesrečene fotografije

Pri navadnem albumu je pravilo preprosto: zamegljene in podvojene fotografije izpusti in izberi najboljše. Pri žalnem albumu je drugače. Neostra fotografija je lahko edina, na kateri se nekdo smeje tako, kot se je vedno smejal. Te ne vržeš stran.

Nekaj vprašanj, ki ti pomagajo pri odločitvi:

• Je to edina fotografija tega trenutka ali te osebe? Potem jo obdrži, pa naj bo še tako nagnjena ali nejasna.
• Je pet fotografij zelo podobnih? Za stran izberi najostrejšo, ostale pa shrani v škatlo ali mapo.
• Se na fotografiji vidi predvsem hrbet, rama ali kos mize? Kot manjši natis ali kot ozadje še vedno lahko dobi svoje mesto.

Nejasna fotografija manj izstopa, če jo natisneš manjšo. Lahko jo spraviš tudi v kuvertico ali pod zavihek, kot nekaj, kar vidiš šele, ko iščeš. Kar ne pride v album, ni izgubljeno. Je le nekje drugje.

Sožalne kartice, pisma in drugi spomini

Po smrti pridejo kartice, pisma, osmrtnica, program pogrebnega obreda ali spominska podobica in morda trak s cvetličnega aranžmaja. V album lahko gredo tudi stvari same osebe: nakupovalni listek, napisan z njeno roko, recept, kartica, ki ti jo je nekoč poslala.

Teh stvari raje ne prilepi. Uporabi kuvertice, žepke ali foto vogalčke, da lahko kartico kasneje še odpreš in prebereš. Album z zavihki, žepki in razklopnimi stranmi ponuja za to veliko prostora. Debeli predmeti sodijo v žepek; albuma ne sili, da se zapre.

Pazi na račune in listke na termičnem papirju: besedilo čez čas zbledi. Fotografiraj ali skeniraj jih, dokler so še berljivi. Enako velja za vse, kar je krhko, na primer posušen cvet s pogreba. Na strani lahko potem uporabiš kopijo, original pa shraniš posebej.

Kartic pogosto pride več, kot jih lahko spraviš. Izberi nekaj takih, ki so se te dotaknile, ostale pa poveži v sveženj in shrani v škatlo. Na stran lahko gre tudi en sam stavek s kartice, prepisan z lastno roko.

Pisanje, ko je težko

Za mnoge je pisanje najtežji del. S fotografijami še gre, kaj pa napisati zraven? Začni po malem. Ime, letnica in kraj so že dovolj, da lahko fotografijo kasneje umestiš.

Če bi rad povedal več, a ti ne gre v lepih stavkih, poskusi z eno od teh oblik:

• Seznam. Kaj je vedno rekel, kaj je imel v žepu suknjiča, čemu se je ona najbolj smejala.
• Spomin v treh stavkih: kje je bilo, kaj se je zgodilo, kaj si čutil.
• Stran samo z besedilom, brez fotografije. Prav take strani so kasneje pogosto najlepše.
• Pismo tistemu, ki ga ni več.
• Kratko besedilo z glasom drugega: kaj bi rekel, če bi videl to fotografijo. Nekateri scrapperji to naredijo za hišnega ljubljenčka, ki ga ni več, in jih to tolaži.

Če je nekaj preveč osebno za vse oči, to napiši na kartico, ki izgine v kuverto ali pod zavihek. V knjigi je, a ne odprto na mizi. In mirno piši na roko, tudi če se ti tvoja pisava ne zdi lepa. Prav ta pisava bo kasneje nekaj posebnega.

Album, ki ga lahko družina ohrani

Spominski album pogosto jemljejo v roke, listajo in podajajo naprej. To upoštevaj. Umirjena, trdna platnica zdrži dlje kot platnica, polna ohlapnega okrasja. Notri lahko pokažeš več, a poskrbi, da se nič hitro ne odlomi ali zatika.

Uporabljaj materiale, namenjene fotografijam: brezkislinski papir in lepilo ali vogalčke, varne za fotografije. Tako fotografije in kartice manj zbledijo. Zaščitni ovitki varujejo strani pred prsti in polito pijačo.

Si album želi več ljudi? Ni treba, da vsak dobi unikatno ročno izdelano knjigo. Nekaj možnosti:

• Naredi en papirnati album, poleg tega pa iz skenov daj natisniti fotoknjigo za brate, sestre in vnuke.
• Za vsakega naredi majhno knjižico ali pločevinasto škatlico s pestjo fotografij, veliki album pa obdrži zase.
• Digitalne fotografije, skene in posnetke shrani na mesto, do katerega lahko dostopa vsa družina.

Skeniran album lahko s Scrappdom tudi zasebno shraniš in deliš, s komer želiš, da lahko po njem listajo tudi sorodniki daleč stran.

Vzemi si čas

Žalnega albuma ni treba dokončati v enem mesecu. Veliko scrapperjev se mu posveča s prekinitvami, včasih leta. Pusti prazne strani za fotografije, ki se pojavijo kasneje, ali za zgodbe, ki jih slišiš šele na kakšnem rojstnem dnevu.

In če tega ne želiš delati sam, povabi koga, da lepi s tabo. Skupaj za mizo, ob skodelici kave in kupu fotografij, zgodbe pridejo same od sebe.