Scrapbook, fotoknjiga ali fotoalbum: kaj je zate

Na telefonu imaš na tisoče fotografij, v predalu pa nekaj škatel natisnjenih slik. Nekje v sebi bi rad iz njih naredil knjigo, ampak kakšno? Scrapbook, natisnjena fotoknjiga in klasični fotoalbum so si podobni, a vsak od tebe zahteva nekaj drugega in ti vsak vrne nekaj drugega.

Razlika v enem stavku

Fotoalbum hrani fotografije. Fotoknjiga fotografije pokaže, lepo oblikovane in natisnjene. Scrapbook pripoveduje zgodbo, fotografije pa so le ena od sestavin.

V fotoalbum natisnjene fotografije prilepiš ali vstaviš, včasih s kratko opombo. V scrapbook dodaš še papir, besedilo v svoji pisavi, vstopnice, izrezke iz časopisov in drobne okraske. Vsaka stran postane nekakšen kolaž. Fotoknjigo oblikuješ na računalniku ali telefonu in jo daš natisniti, kot pravo knjigo.

Klasični fotoalbum

Albumi obstajajo že od sredine 19. stoletja. V grobem poznamo dve vrsti.

V album z žepki vstaviš fotografije v prozorne predalčke. To je najhitrejši način, da pospraviš kup natisnjenih fotografij: v enem večeru lahko urediš celo leto. Slaba stran je, da žepki določajo velikost in mesto. Navadno so to ležeče fotografije velikosti 10 × 15 cm, lepo ena pod drugo. Prostora za besedilo skoraj ni, plastika pa se obrabi in lahko ob vstavljanju in jemanju ven fotografije opraska.

Album za lepljenje ima trdne liste, pogosto s polo pergamina (tankega, prosojnega papirja) vmes, ki ščiti fotografije. Fotografije pritrdiš s foto kotički ali z brezkislinskimi lepilnimi trakovi, zato lahko kombiniraš različne velikosti in pišeš poleg njih. S foto kotički lahko fotografijo pozneje tudi vzameš ven, ne da bi jo poškodoval.

Previden bodi pri samolepilnih albumih z lepljivo plastjo in prozorno folijo čeznjo. So priročni, a lepilo lahko čez leta porumeni ali pa fotografije tako prilepi, da jih ne moreš več sneti. Za fotografije, ki jih želiš dolgo hraniti, so foto kotički ali žepki iz varne plastike boljša izbira.

Natisnjena fotoknjiga

Fotoknjiga je najhitrejša, če so tvoje fotografije večinoma digitalne. Izbereš format, povlečeš fotografije v predlogo in nekaj dni pozneje te pred vrati čaka vezana knjiga. Velike fotografije čez celo stran so pogosto videti lepše kot v albumu, kratke podnapise pa hitro dotipkaš.

Velika prednost: naročiš jo lahko tolikokrat, kolikor želiš. Vsak v družini lahko dobi enako knjigo. S scrapbookom to nikoli ne gre.

Kaj pogrešaš, opaziš šele, ko knjigo držiš v rokah. Vse je ploščato. Ni prave vstopnice iz živalskega vrta, ni babičinega listka v njeni pisavi, ni koščka blaga. Fotoknjiga nastane iz predloge, zato manj deluje kot nekaj, kar si naredil s svojimi rokami. Nekaterim je prav to všeč, drugim pa ravno tega manjka.

Še ena praktična lekcija scrapperjev: svoj dizajn ali posamezne strani shrani kot datoteko. Storitve včasih prenehajo delovati, in takrat izgubiš svoje primere in dizajne. S stranmi kot slikami na svojem disku jih lahko vedno znova natisneš drugje.

Scrapbook

Scrapbook vzame največ časa, a ti tudi največ vrne. Za vsako stran izbereš nekaj fotografij, ki spadajo skupaj, in zapišeš, česa se ob njih spomniš. Kdo je bil zraven, kaj je bilo rečeno, zakaj je bil ta trenutek pomemben.

Prav to besedilo naredi razliko. Čez trideset let nihče več ne bo vedel, zakaj je bila tista fotografija na plaži tako smešna, razen če si to zapisal. In vstopnice, računi in risbice, ki jih prilepiš zraven, so včasih dragocenejši od same fotografije.

Scrapbook je unikat. Če ga želiš deliti z drugimi, lahko strani skeniraš; prav temu je namenjen Scrappd.

Čas, stroški in trajnost drug ob drugem

Čas:

• Album z žepki napolniš najhitreje, ko imaš fotografije enkrat natisnjene.
• Pri fotoknjigi vzame največ časa izbiranje fotografij. Samo oblikovanje gre hitro, če uporabljaš stalno predlogo.
• Album za lepljenje vzame več časa, scrapbook največ. Računaj prej na en večer na stran kot na en večer na album.

Stroški:

• Fotoknjigo plačaš naenkrat, cena pa je odvisna predvsem od števila strani, formata in vrste papirja.
• Pri albumu plačaš album in natisnjene fotografije.
• Scrapbook je lahko poceni ali drag, odvisno od tega, koliko papirja in okraskov kupiš. Z majhnim proračunom in tem, kar že imaš doma, prideš zelo daleč.

Trajnost:

• Dober album za lepljenje z brezkislinskim kartonom in pergaminom zdrži zelo dolgo, če stoji na suhem in stran od sonca.
• Fotoknjige so trdno vezane in dobro prenesejo pogosto listanje. Kako bo tisk videti čez desetletja, je odvisno od vrste papirja in načina tiska.
• Pri scrapbooku odločaš sam: z brezkislinskim papirjem in lepilom ostanejo fotografije najdlje lepe. Prozorni ovitki za strani jih ščitijo pred upogibanjem in prsti.
• Posamezna fotografija na telefonu je najbolj ranljiva. Če se ti naprava pokvari brez varnostne kopije, izgubiš vse naenkrat.

Kombiniranje: fotoknjiga za vse, scrapbook za zgodbe

Ni ti treba izbirati. Veliko scrapperjev počne oboje, in to deluje presenetljivo dobro.

Na primer: vsako leto naredi eno fotoknjigo z najlepšimi fotografijami vse družine. Postavi jo v dnevno sobo, kjer jo lahko otroci sami vzamejo. Poleg tega vodi scrapbook za trenutke z zgodbo: prvi šolski dan, selitev, počitnice, na katerih je šlo vse narobe.

Fotoknjiga ti tako vzame pritisk. Ni treba vsake fotografije dati v scrapbook, saj je že nekje shranjena. Tako lahko v scrapbooku izbereš, kar res želiš povedati, brez zaostankov.

Lahko pa tudi obratno. Naredi digitalne scrapbook strani in jih daj natisniti kot fotoknjigo. Ali pa daj natisniti najboljše fotografije in jih uporabi v albumu s stalnimi žepki, vmes pa dodaj kartico za besedilo.

Kaj je za minimalista

Če imaš rad malo stvari in mir doma, je ena stvar na leto pogosto dovolj. Letna knjiga formata 20 × 20 ali 21 × 21 cm zavzame malo prostora in je lepa na polici, če vedno izbereš isti format.

Pri izbiri bodi strog. Izberi prave vrhunce in izpusti zamegljene fotografije, podvojene posnetke in deset različic istega trenutka. Manj fotografij naredi vsako fotografijo močnejšo.

Če bi vseeno rad naredil nekaj z rokami, izberi majhen album s stalnimi žepki za fotografije in kartice. To ti da stalno obliko, da ti ni treba razmišljati o okraskih. Kartica z dvema stavkoma je dovolj, da zgodba ostane shranjena.

Na koncu je zate prava tista knjiga, ki jo tudi res dokončaš. Začni z obliko, ki te najmanj ovira, in po letu dni poglej, ali želiš več.