Scrapbooking brez fotografij: tako vseeno poveš svojo zgodbo

Scrapbook brez fotografij se morda sliši kot album brez fotografij: prazen. Pa je ravno obratno. Scrapbook se od navadnega albuma loči prav po besedah, kartah in drobnih stvareh okoli fotografij. Če fotografijo odstraniš, ostane zgodba. In to je tisto, kar si želel shraniti.

Ali mora biti v scrapbooku vedno fotografija?

Ne. Scrapbooki so obstajali že dolgo preden je imel vsak fotoaparat. V devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju so ljudje vanje lepili predvsem izrezke, sličice, karte in pisma. Fotografija kot središče strani je postala navada šele pozneje.

Stran brez fotografije torej ni zasilna rešitev. Je drugačen način pripovedovanja. Včasih celo boljši: fotografija pokaže, kako je nekaj izgledalo, ne pa tudi, kako je bilo, kaj je bilo rečeno ali zakaj si si to želel zapomniti.

Najprej razmisli, kaj želiš zabeležiti. Gre za dogodek, obdobje, osebo ali nekaj, kar te zaposluje? Iz tega samo po sebi sledi, kateri materiali bodo dobili glavno vlogo.

Naj glavno vlogo odigra besedilo

Na navadni strani je journaling (zapisano besedilo ob strani) pogosto stisnjen v kot. Brez fotografije je lahko v središču. Napiši ga na velik kos cardstocka, trdnega osnovnega papirja, ki ga uporabljajo scrapbookerji, in s tem blokom ravnaj tako, kot bi ravnal s fotografijo: podloži ga s podlago, ob rob nalepi trak washi tape in zraven dodaj nekaj embellishmentov (okraskov, kot so nalepke, gumbi ali izsekane oblike).

Besedilo napiši, preden se lotiš postavitve. Pogosto imaš povedati več, kot si mislil, in ko veš, kako dolgo bo, veš tudi, koliko prostora potrebuješ. Če ga je za stran preveč, del skrij v kuverto ali pod zavihek.

Nekaj oblik, ki dobro delujejo:

• Pismo sebi, svojemu otroku ali nekomu, ki ga ni več.
• Pogovor, ki si ga želiš zapomniti, zapisan tako, kot je potekal.
• Kratek opis običajnega dne, od vstajanja do spanja.
• Izrek, ki je pri vas doma že pojem, velik kot naslov.

Tvoja pisava ni nujno lepa. Prav tvoja roka naredi stran osebno. Če ti je to težko, lahko besedilo tudi natisneš, odtisneš z žigi ali sestaviš iz črkovnih nalepk.

Seznami, karte in risbe

Seznam je najhitrejši način, da stran napolniš brez fotografije. Lahko se bere in deluje mirno. Pomisli na deset stvari, ki si jih jedel to poletje, knjige, ki si jih prebral letos, pesmi, ki se zdaj ves čas vrtijo v avtu, ali besede, ki jih tvoj malček narobe izgovarja.

Seznam napiši na posamezne trakove papirja, na etiketo ali na journaling kartico. Izmenjujoči se trakovi z drobnimi razlikami v barvi dajo ritem, ne da bi bilo preveč nasičeno.

Risbe opravijo isto delo kot fotografija, le na tvoj način. Dovolj je preprosta črtna risbica skodelice kave, zemljevid tvoje nove ulice ali skica mize po rojstnem dnevu. Če ne znaš risati, nekaj preriši ali pa naj nariše otrok. Otroška risba na strani je pogosto najlepše, kar je na njej.

Ephemera in predmeti v glavni vlogi

Ephemera so papirčki, ki so pravzaprav namenjeni temu, da jih zavržeš: vstopnice, računi, zemljevidi, etikete, jedilni listi, navodila za uporabo, listki. Na večini je datum, kraj ali cena, zato povedo natanko, kje si bil.

Nekaj idej:

• Vstopnica za koncert s seznamom pesmi, ki ga zapišeš po spominu.
• Jedilni list restavracije in zraven to, kar ste naročili.
• Vozovnica za vlak z razlogom za potovanje.
• Identifikacijska zapestnica iz porodnišnice, voščilnica obiskovalcev ob rojstvu.
• Splosčena papirnata vrečka iz pekarne.

Ploščat material lahko prilepiš neposredno. Pri debelejših predmetih, kot so obesek za ključe, košček blaga, gumb ali školjka, raje izberi prozorno vrečko ali kuverto, ali pa predmet prišij. Tako ostane knjiga zaprta in strani ravne.

Pazi pa: računi na termičnem papirju sčasoma zbledijo, časopisni papir in poceni karton pa lahko porumenita in poškodujeta sosednjo stran. Če želiš nekaj res ohraniti, to najprej skeniraj ali fotografiraj in po želji prilepi kopijo. Original lahko potem shraniš v kuverto na zadnji strani. V posebnem članku si lahko prebereš več o shranjevanju vstopnic, računov in izrezkov.

Strani o čustvih, željah in najljubših stvareh

Ni vse, kar si želiš zapomniti, dogodek. Nekatere najlepše strani govorijo o tem, kdo si zdaj. Čez deset let ne boš več vedel, kaj si vsak dan jedel, v kaj si upal ali kaj ti ni dalo spati.

Za takšno stran ne potrebuješ fotografije. Nekaj tem za začetek:

• Moje trenutno najljubše stvari: hrana, vonj, barva, kotiček v hiši.
• Kaj si želim za prihodnje leto.
• Za kaj sem zdaj hvaležen.
• Kaj mi je težko in kaj mi pomaga.
• Moj dom, kakršen je zdaj: tloris s tem, kaj se kje dogaja.

Tu lahko čustvo nosita papir in embellishmenti. Mirna stran v nežnih barvah za nekaj, kar ti je drago, bolj nasičena z veliko plastmi za polno in kaotično leto. Iskreno piši tudi o manj lepih obdobjih. Prav v teh straneh se pozneje najbolj prepoznaš.

Ko od dogodka ni fotografije

Včasih fotografije preprosto ni. Telefon je ostal doma, trenutek je bil prekratek ali pa je šlo za nekaj od davno. Takrat obstajajo drugi načini, da najdeš sliko.

Za nazaj fotografiraj, kar še obstaja: kraj, stavbo, klopco, kjer se je zgodilo. Ali pa fotografiraj predmet, ki je povezan s tem, na primer obleko, prstan ali darilce. Tudi zemljevid kraja ali tloris lepo deluje kot ozadje.

Če gre za nekoga, ki ga ni več, izberi nekaj, kar te povezuje s to osebo: najljubšo pesem, knjigo ali jed. Natis notnega zapisa ali skenirana stran iz knjige postane čudovito ozadje. Ovitek plošče ali naslovnico knjige natisni v majhni velikosti, približno v formatu fotografije. Zraven napiši, zakaj ta pesem ali knjiga tako sodi k tej osebi: jo je vedno prepeval, jo je brala znova in znova? Na vsaki strani obdelaj eno temo, tako ne bo pretežko in sčasoma bo sama od sebe nastala zbirka.

Če uporabljaš slike z interneta, jih obdrži za svojo knjigo. Če boš stran pozneje želel deliti, preveri, ali je to dovoljeno.

Ko se tvoji otroci nočejo več fotografirati

Veliko staršev to opazi okoli puberteta: fotoaparat gre gor in otrok se obrne stran. Siljenje ne deluje in prinese predvsem čemerne fotografije. Na srečo lahko otroka lepo zabeležiš tudi, ne da bi bil na sliki.

• Njihove stvari: čevlji pri vratih, pisalna miza, kup knjig ob postelji, hokejska palica. Takšna fotografija pove veliko o tem, kdo je nekdo v tistem trenutku.
• Njihove lastne besede: vsako leto postavi enaka vprašanja. Kaj je tvoja najljubša hrana, kdo so tvoji prijatelji, kaj želiš biti, ko boš velik? Naj odgovore zapišejo sami. Njihova pisava je čez nekaj let že sama po sebi spomin.
• Njihovo delo: spričevalo, diploma, risba, vstopnica za nastop ali tekmo.
• Kar vidiš ti: zapiši, kaj opaziš pri njih, kaj se jim zdi smešno, kaj jih skrbi.

Lahko jih tudi preprosto vprašaš, ali bi sami izbrali fotografijo sebe. Tudi selfie, ki jim je všeč, je v redu. Da soodločajo, kaj pride v knjigo, je zelo pomembno. Otrok, ki se noče fotografirati, si pogosto vseeno želi, da ga vidiš, a pod svojimi pogoji.

Nekaj stvari, na katere je dobro paziti

Stran brez fotografije še vedno potrebuje osrednjo točko. Izberi eno stvar, ki pritegne pozornost, na primer največji blok besedila, opazno kartico ali naslov, in okoli tega gradi. Vse drugo naj bo manjše in mirnejše.

Ne uporabi vsega naenkrat. Tri ali štiri ephemera z jasnim blokom besedila se berejo bolje kot deset posameznih papirčkov brez povezave. In ne pozabi na datum: brez fotografije pozneje včasih ne veš več, v katerem letu se je nekaj zgodilo.

Začni po malem. Izberi en seznam, eno kartico ali eno pismo in iz tega še danes zvečer naredi stran.