Večletni dnevnik: vsak dan nekaj vrstic

Navaden dnevnik vsak večer zahteva prazno stran. Večletni dnevnik zahteva le nekaj vrstic. Medtem ko jih pišeš, nad njimi prebereš, kaj si počel natanko leto prej na isti dan. Zaradi te majhne razlike je to za mnoge prvi dnevnik, ki ga res vztrajno pišejo.

Kaj je večletni dnevnik

V večletnem dnevniku ima vsak datum eno stran. Na njej so drug pod drugim trije, pet ali deset majhnih okvirčkov, po eden za vsako leto. 14. marca letos pišeš v zgornji okvirček. Naslednje leto odpreš isto stran in pišeš v okvirček pod njim, tik pod svojim starim zapisom.

Knjiga torej na platnici nima letnice. Začneš, kadar želiš, na kateri koli datum, letnico pa v okvirčke vpišeš sam. Po enem letu si spet na začetni strani in knjigo greš znova skozi, dokler niso polni vsi okvirčki.

Ker ima vsak dan le eno stran, pet- ali desetletni dnevnik ni nujno veliko debelejši od navadnega dnevnika s stranjo na dan. Okvirčki so le manjši, čim več let mora biti na eni strani.

Obstajajo tudi različice. Nekatere knjige imajo na eni strani dva dneva, zato so okvirčki še manjši. Druge imajo za vsako leto dodatne strani, na primer mesečni pregled, prosto stran za tisto, kar ni šlo v okvirček, ali stran za pogled nazaj ob koncu leta.

Tri, pet ali deset let: kje začeti

Izkušeni pisci skoraj vsi svetujejo isto: ne začni takoj z desetimi leti, če še nikoli nisi vztrajal pri dnevniku. Triletna ali petletna knjiga je manjša obljuba in hitreje ugotoviš, ali ti ustreza.

Nekaj stvari, na katere je dobro paziti pri izbiri:

• Prostor na dan. Več ko je let, manj je vrstic na dan. V desetletnem dnevniku sta pogosto le dve ali tri, v triletnem običajno nekaj več. Če pišeš na veliko, izberi manj let ali večji format.
• Teža. Debel desetletni dnevnik s trdo platnico je težak in ne gre zlahka v torbo. To je knjiga za nočno omarico.
• Ploščato odpiranje. Veliko večletnih dnevnikov je šivanih, a se ne odprejo povsem ravno, sploh na začetku in koncu knjige. Takrat pod stran z manj listi podloži drugo knjigo, da lahko pišeš naravnost.
• Papir in pisalo. Papir je pogosto tanek, da ostane knjiga priročna. Če uporabljaš nalivno pero, najprej preizkusi nekaj besed na zadnji strani. Gel pisalo ali tanek kemični svinčnik se najmanj vtisne skozi.
• Prazniki. Uvožene knjige včasih navajajo praznike druge države. Nič hudega, a dobro je vedeti.

Če želiš najprej poskusiti, ne da bi kupil knjigo, lahko tudi v navadnem zvezku. Vsaki strani daj datum in jo z ravnilom razdeli na okvirčke. Ali pa vzemi registrator z listi, pa sam določiš, koliko let boš pisal.

Pogost nasvet: izberi knjigo, ki ti je lepa. V roke jo boš vzel vsak dan, leta in leta. Knjige, na katero se navežeš, ne boš tako hitro odložil.

Kaj napisati v nekaj vrstic

Majhen prostor ni omejitev, ampak bistvo. Ni ti treba pisati zgodbe, le pustiti sled. Ne poskušaj ujeti vsega, izberi eno stvar.

Kaj se dobro prilega:

• kaj si počel: delovni dan, sprehod, rojstni dan
• nekaj drobnega, kar bi sicer pozabil: stavek tvojega otroka, šala pri mizi
• vreme, prvi narcis na vrtu, prva noč s prižganim ogrevanjem
• kako si se počutil, v nekaj besedah
• kaj si bral, kuhal ali gledal
• kako si spal ali kako je bilo z zdravjem

Priročna navada je, da dan na vrhu povzameš v nekaj ključnih besedah ali obkrožiš eno besedo. Tako pozneje hitro najdeš, v katerem letu se je kaj zgodilo.

Nekateri zjutraj pišejo o prejšnjem dnevu. To dobro deluje, če si zvečer preutrujen, in z nočjo vmes pogosto bolje veš, kaj je bilo res pomembno.

Naj bo tudi malo tvoj. Majhna nalepka, trak washi tapa (dekorativnega papirnatega lepilnega traku) ali risbica na robu so dovoljeni, dokler okvirčke za naslednja leta pustiš proste. Za pravo lepljenje je večletni dnevnik pretanek.

V kombinaciji z navadnim dnevnikom ali planerjem

Večletni dnevnik ne nadomesti vsega. Dolgo potovanje, težak teden ali dan, poln misli, ne gre v tri vrstice. Zato jih veliko poleg njega piše še drugo knjigo.

Nekaj kombinacij, ki se dobro obnesejo:

• Večletni dnevnik in journal. V majhno knjigo gredo dejstva, v navaden dnevnik ali journal misli in občutki. Če ju želiš povezati, v okvirček napiši sklic, na primer »glej journal«.
• Večletni dnevnik in planer. Sestanki, nakupovalni seznami in opravila sodijo v planer. Tako ostane večletni dnevnik zgodba o tvojem življenju, ne o seznamu opravil.
• Večletni dnevnik in album za lepljenje. Vstopnice, embalaža in fotografije gredo v posebno knjigo ali scrapbook. Večletni dnevnik tako ostane ploščat in leta drži v platnicah.

Dobro pravilo: nikoli ne piši istega na dve mesti. Vsaki knjigi daj svojo nalogo, pa ne bo občutka dvojnega dela.

Kaj narediti, če zamudiš dneve

Dneve boš zamujal. Vsak, ki piše večletni dnevnik, ima prazne okvirčke. Razlika med tistimi, ki nadaljujejo, in tistimi, ki nehajo, je predvsem v tem, kako ravnaš s temi vrzelmi.

• Pusti jih prazne. Prazen okvirček ni napaka. Knjiga gre preprosto naprej in jutri te spet čaka okvirček.
• Ne izpolnjuj na silo. Kdor zaostaja teden dni in hoče vse nadoknaditi, hitro izgubi voljo. Zapiši kvečjemu dneve, ki se jih še spomniš, in spet začni pri današnjem.
• Naj bo kratko. Ena vrstica je dovolj. Šteje celo »miren dan, nič posebnega«.
• Izberi stalne trenutke. Če ti ne uspe vsak dan, lahko zapisuješ le posebne dni: rojstne dneve, praznike, prvi šolski dan. Tudi tako imaš po nekaj letih lepe primerjave.
• Preprosto začni znova. Tudi po mesecih tišine lahko nadaljuješ na kateri koli strani.

Včasih je leto tako težko, da starih strani nekaj časa nočeš videti, na primer po izgubi. Takrat je knjiga lahko nekaj časa zaprta. Počaka, dokler nisi spet pripravljen.

Zakaj je pogled nazaj tako lep

Najlepše pri večletnem dnevniku opaziš šele v drugem letu. Odpreš stran in tam piše: kaj si počel lani, kaj te je skrbelo, kako majhen je bil takrat tvoj otrok.

Vidiš stvari, ki jih v navadnem dnevniku ne bi nikoli opazil. Da se vsako pomlad okoli istega tedna prehladiš. Da jablana eno leto zacveti prej kot drugo. Da lanska skrb danes skoraj ni več vredna misli. Včasih najdeš naključja: dve leti zapored na isti dan razglednica od iste prijateljice.

In vidiš, kaj je ostalo enako. To je prav tako dragoceno kot tisto, kar se je spremenilo.

Po treh ali petih letih imaš majhno knjigo, ki dan za dnem povzema kos tvojega življenja. Knjigo, ki jo shraniš in jo boš čez dvajset let še vedno rad odprl.