Kaj je scrapbooking in katera oblika je prava zate

Scrapbook je knjiga, v kateri hraniš fotografije in drobne spomine, ob njih nekaj besed in okrog njih malo okrasja. Sliši se preprosto in tudi je. A danes obstaja že toliko oblik, da je težko razločiti, kaj je kaj. Tukaj prebereš, kaj je scrapbooking, kako delujejo različne oblike in katera je prava zate.

Kaj je scrapbooking

Scrapbooking pomeni izdelovanje knjige, v kateri se zberejo spomini. Navadno so v središču fotografije, dopolnjujejo pa jih stvari, ki si jih shranil, in nekaj stavkov o tem, kaj se je zgodilo. Vsaka stran je majhna celota: fotografije, papir in okrasje izbereš tako, da skupaj povedo en trenutek.

Stalnih pravil ni. Ena knjiga je čista in umirjena, z veliko praznega prostora in eno veliko fotografijo. Druga je polna plasti papirja, žigov in nalepk. Oboje je scrapbooking.

Od kod izvira beseda

Angleška beseda scrap pomeni košček, ostanek ali izrezek. Scrapbook je torej dobesedno knjiga z izrezki. V nizozemščini so ji dolgo preprosto rekli plakboek.

Takšne knjige obstajajo že stoletja. Ljudje so vanje lepili časopisne izrezke, pisma, pesmi, recepte in vstopnice, pogosto zato, da bi ohranili podatke. Ko so fotografije ob koncu devetnajstega stoletja postale dostopne navadnim družinam, so se knjige počasi preusmerile k osebnim spominom.

Scrapbooking, kot ga poznamo danes, s posebnim papirjem, nalepkami in albumi, se je pojavil v osemdesetih letih v Združenih državah Amerike. Tam je v devetdesetih prerasel v velik hobi. Od tod tudi toliko angleških strokovnih izrazov. Kdor danes govori o scrapbookingu, ima navadno v mislih okrašeno knjigo, polno fotografij, ne pa mape s časopisnimi članki.

Kaj daš vanj

Fotografije so pogosto osnova, a še zdaleč ni treba, da je vse fotografija. Pomisli na:

• vstopnice za koncert, muzej ali vozovnice za vlak
• razglednice, voščilnice in listke
• jedilni list, košček zemljevida ali etiketo
• otroške risbe in stvari, ki so jih otroci dobesedno rekli
• posušen cvetek ali list
• svoje besedilo, journaling: to, kar napišeš ob fotografijah

Okrog tega uporabljaš papir in embellishments, skupno ime za vse, s čimer okrasiš stran, na primer nalepke, žige, washi trak, gumbe in trakove. Papir je navadno cardstock (trden, enobarven papir) in vzorčasti dizajnerski papir.

Vedno zapiši datum, kraj in imena. Kar zdaj veš samoumevno, boš čez deset let pozabil. Skromna stran s temi podatki bo kasneje vredna več kot čudovita stran brez njih. Starih časopisnih izrezkov raje ne lepi sam, saj časopisni papir porumeni in postane krhek. Kopija na brezkislinskem papirju je prav tako dobra.

Za koga ga delaš

Večina scrapbookerjev dela knjige zase in za svojo družino. Leto z otroki, prenova, prvi meseci s psom. Tako ohraniš svojo zgodbo, tudi za tiste, ki jo bodo brali pozneje.

Scrapbook je tudi lepo darilo, na primer za poroko, slovo ali rojstni dan. Nekateri naredijo družinsko knjigo s starimi fotografijami starih staršev, da se zgodbe ne izgubijo.

In če smo iskreni: veliko scrapbookerjev to počne predvsem zaradi samega ustvarjanja. Večer za mizo s papirjem in škarjami, spomin, ki se vrne med delom. To veselje šteje prav toliko kot knjiga, ki ti ostane.

Razlika od fotoalbuma

V navaden fotoalbum vstavljaš fotografije eno za drugo, kvečjemu z datumom. Album hrani podobe.

Scrapbook pove zgodbo za temi podobami. Ne izbereš vseh štiridesetih fotografij z rojstnega dne, ampak tri, ki povedo bistvo, ob njih vabilo in nekaj stavkov o tem, kdo je bil tam in kaj se je zgodilo. Razmisliš, kako bo stran videti. Zato ob listanju ne vidiš le, kaj je bilo, ampak tudi, kakšen je bil občutek.

Natisnjena fotoknjiga je nekje vmes: fotografije so izbrane in razporejene, a brez otipljivosti papirja in shranjenih drobnarij.

Klasični album

Na to pomisli večina ljudi. Strani velikosti 30,5 × 30,5 cm (12 × 12 palcev) so standard in za ta format je naprodaj največ papirja. Pogosti so tudi manjši kvadratni albumi velikosti približno 20 × 20 cm (8 × 8 palcev), pa tudi A4.

Delaš po layoutih: layout je zasnova ene strani. Dve strani druga ob drugi se imenujeta spread. Strani gredo pogosto v plastične žepe, v registrator z obročki ali v album z vijaki. Pri registratorju je sredi spreada precejšen razmik, pri albumu z vijaki pa strani ležijo skoraj tesno skupaj.

Mini album

Mini album je majhen, pogosto okrog 15 × 15 cm (6 × 6 palcev) ali še manjši, in navadno govori o eni temi: vikendu stran od doma, poletju, prijateljstvu. Pogosto so v njem zavihki, kuvertice in kartice, ki jih lahko izvlečeš.

Prednost je, da ga res dokončaš. Zato je dober prvi korak in prijetno darilo.

Pocket scrapbooking

Tu delaš s plastičnimi žepi, razdeljenimi na predalčke. V vsak predalček vstaviš fotografijo ali kartico z besedilom, pogosto v velikostih približno 10 × 15 cm in 7,5 × 10 cm. Rezati in lepiti ti ni treba veliko, zato gre hitro. Najbolj znan sistem se imenuje Project Life.

Ta oblika je priljubljena pri ljudeh, ki želijo ujeti vsakdanje življenje, po tednih ali mesecih, ne da bi vsako stran povsem oblikovali.

Junk journal

Junk journal navadno narediš sam, iz papirja, ki bi sicer končal v smeteh: starih kuvert, strani iz odpisanih knjig, embalaže, računov, vrečk za čaj. Knjiga je polna plasti, žepkov, etiket in vtaknjenih kartic, pogosto z nekoliko obrabljenim, vintage videzom.

Fotografije so dobrodošle, niso pa nujne. Pri junk journalu gre prav tako za zbiranje, vezavo in veselje do papirja s preteklostjo.

Art journal

Art journal je nekakšen likovni dnevnik. Delaš z barvami, gessom (temeljnim premazom), kolažem, šablonami, žigi in besedilom. Manj gre za hranjenje spominov in bolj za izražanje tega, kar misliš ali čutiš. Ustvarjanje je pomembnejše od rezultata.

Ker uporabljaš mokre materiale, potrebuješ trden papir, ki se ne zvija. Art journaling tekoče prehaja v mixed media, kjer med seboj mešaš najrazličnejše materiale.

Digitalno in hibridno

Pri digitalnem scrapbookingu strani ustvarjaš na računalniku ali tablici. Papir, nalepke in drugo okrasje so takrat slikovne datoteke, ki jih lahko neskončno premikaš, obrezuješ in povečuješ. Ne potrebuješ nereda na mizi ne prostora na polici, strani pa lahko pozneje natisneš ali iz njih narediš fotoknjigo.

Hibridni scrapbooking združuje oboje. Na računalniku na primer oblikuješ naslov ali kartico, jo natisneš in prilepiš na papirnato stran.

Je scrapbooking še priljubljen?

Okrog preloma tisočletja je bil scrapbooking v Združenih državah Amerike prava mrzlica, s svojimi trgovinami, sejmi in revijami. Ko so fotografije postale digitalne in ostale v telefonu, se je umiril.

Ni izginil, le spremenil je obliko. Junk journali, art journali, pocket albumi in okrašeni dnevniki privabljajo nove ljudi, papirni izdelki med drugim iz Japonske pa imajo veliko oboževalcev. Veliko ljudi ima v telefonu na tisoče fotografij, ki jih le redko pogledajo. Prav zato je natisniti nekaj od njih in iz njih narediti stran spet nekaj posebnega.

Katera oblika je prava zate?

Najboljše oblike ni, je pa oblika, ki se ujema s tvojim življenjem. Nekaj smernic:

• Malo časa imaš, a bi rad beležil vsakdan: pocket scrapbooking.
• Rad imaš papir in v miru sestavljaš veliko stran: klasični album.
• Najprej bi rad nekaj dokončal ali iščeš darilo: mini album.
• Shraniš vse in imaš rad obrabljen, večplasten slog: junk journal.
• Predvsem želiš svobodno ustvarjati z barvami in podobami: art journal.
• Imaš malo prostora ali raje delaš na zaslonu: digitalno ali hibridno.

Ni ti treba izbrati za vedno. Veliko scrapbookerjev ima na polici album, mini album za počitnice in journal za vmes. Začni s tem, kar že imaš, izberi en trenutek in iz njega naredi eno stran.