Načela oblikovanja za scrapbook stran, ki deluje

Verjetno ti je znano. Imaš lep papir, dobre fotografije in ljubke okraske, pa stran vseeno ne deluje. Zdi se prenatrpana ali preveč prazna ali nagnjena. Navadno ni kriv material, ampak nekaj načel oblikovanja, ki niso čisto na mestu. Oblikovalci in fotografi jih uporabljajo že zelo dolgo in na scrapbook strani delujejo prav tako dobro. Ko jih poznaš, se lahko odločaš bolj zavestno in tudi vidiš, zakaj stran ne deluje.

Žarišče: kam pogledaš najprej

Žarišče je mesto, kamor oko pogleda najprej. Na večini strani je to glavna fotografija, lahko pa je tudi naslov, del besedila ali posebna kartica. Brez žarišča oko išče naokoli in ne najde miru.

Žarišče ustvariš z nekaj sredstvi:

• Velikost: najpomembnejši element je največji. Glavna fotografija, ki je opazno večja od ostalih, takoj pritegne pogled.
• Kontrast: svetla fotografija na temni podlagi ali obratno.
• Podlaga ali okvir: rob iz papirja okoli fotografije.
• Globina: fotografija ali naslov na penastem traku dobesedno stopi naprej.
• Okraski: majhna skupina okraskov na vogalu fotografije pritegne oko tja.

Past je v tem, da ta sredstva razporediš po vsej strani. Če je največja fotografija levo, najbolj živa barva desno zgoraj in največ okraskov desno spodaj, imaš tri žarišča, ki tekmujejo med sabo. Naj se združijo na enem mestu. Tako vsak ve, kje se zgodba začne.

Preden začneš, se vprašaj, kaj želiš, da nekdo vidi najprej. Obraz, vzdušje, dogodek? Odgovor določi, katera fotografija bo velika in kaj pride okoli nje.

Prazen prostor: zakaj praznina naredi stran močnejšo

Prazen prostor je vsak del strani, ki ga namenoma pustiš brez fotografij, okraskov, besedila in živahnih vzorcev. Ni nujno, da je bel. Šteje tudi enobarven list, kraft papir ali umirjen vzorec.

Ob praznem listu te najprej zamika, da bi ga zapolnil_a. A odprt prostor da očesu mesto za počitek in naredi tisto, kar je na strani, pomembnejše. Pomisli na svetilnik na prazni obali: prostor okoli njega ga naredi velikega.

Prazen prostor najbolje deluje, ko elemente združiš v skupine. Če pet fotografij in deset nalepk enakomerno razporediš po strani, nikjer ni pravega prostora, samo reže. Če iste stvari postaviš v en blok, nenadoma nastane velika mirna ploskev. Isti material, povsem drugačna stran.

Lahko ga je tudi preveč. Stran z eno majhno fotografijo v kotu in ničemer drugim hitro deluje izgubljeno. Gre za razmerje. Pri tem pomaga sidro: list ali velika podlaga, na kateri ali ob kateri leži večina delov. Sidru ni treba prekriti vsega, poskrbi pa, da deli ne lebdijo ločeno po strani.

Pravilo tretjin

Pravilo tretjin izhaja iz fotografije. Stran v mislih z dvema vodoravnima in dvema navpičnima črtama razdeli na devet enakih polj. Na strani velikosti 30,5 × 30,5 cm (12 × 12 palcev) so te črte torej približno na vsakih 10 cm. Štiri točke, kjer se črte sekajo, so močna mesta za tvoje žarišče.

Fotografija točno na sredini deluje statično, kot blok. Premakni jo malo levo ali desno, tako da je najpomembnejši del na presečišču, in stran dobi gibanje. Na drugo stran potem postaviš nekaj manjšega, da vzpostaviš ravnovesje.

Nekaj načinov, kako uporabiti mrežo:

• Naj glavna fotografija zavzame štiri polja v enem kotu. Ostalo pride v preostala polja.
• Eno polje pusti prosto za naslov in besedilo. To mirno polje je v kontrastu z živahnim delom.
• Naslov in skupino okraskov postavi v nasprotna kota, na primer levo zgoraj in desno spodaj. Tako nastane diagonala, ki vodi oko čez stran.
• Eno vodoravno vrsto mreže uporabi kot pas z nizom majhnih fotografij istega trenutka.

Mrežo vzemi kot pripomoček, ne kot zakon. Odvzame ugibanje, a od nje lahko vedno odstopiš, če to zahteva fotografija.

Vizualni trikotnik

Vizualni trikotnik je v sorodu s pravilom tretjin. Na stran postaviš tri poudarke, ki skupaj tvorijo trikotnik, žarišče pa je znotraj njega ali na enem od oglišč. Oko skače od točke do točke in tako ostane na strani.

Ti trije poudarki so lahko skupine okraskov, lahko pa tudi trikrat ista barva. Lep trik je, da iz fotografije vzameš poudarjeno barvo, na primer rdečo jakno otroka, in jo ponoviš na dveh drugih mestih. Ni nujno, da je trikotnik pravilen; nesimetričen pogosto deluje bolje. Kako sestaviš takšno skupino in kam jo postaviš, preberi v članku o embellishmentih.

Ravnovesje med težkimi in lahkimi elementi

Vsak del strani ima vizualno težo. Težke so velike stvari, temne in žive barve, živahni vzorci in vse, kar je debelo. Lahke so majhne stvari, nežne barve, enobarvne ploskve in tanke črte.

Obstajajo tri vrste ravnovesja:

• Simetrično: leva in desna stran sta približno enaki. To deluje mirno in stabilno, včasih nekoliko formalno.
• Asimetrično: ena stran je težja, protiutež pa ji je nekaj drugega na nasprotni strani. To deluje bolj živahno. Velika fotografija desno je lahko v ravnovesju z manjšo, temno skupino levo.
• Okoli središča: vse je razporejeno okoli enega osrednjega mesta, kot napere kolesa.

Če je spodnji del veliko težji od zgornjega, postavi zgoraj nekaj manjših poudarkov. Dobro deluje tudi, če velike fotografije ali okraske postaviš diagonalno drug nasproti drugemu.

Bodi pozoren_na tudi na smer pogleda na fotografiji. Če nekdo gleda desno, pusti na tisti strani nekaj prostora. Če fotografijo postaviš tako, da oseba gleda stran od strani, oko bralca sledi temu pogledu ven.

Tudi barva ima težo. Znano pravilo je razmerje približno 70, 20 in 10 odstotkov: velika glavna barva, pogosto nevtralna, manjša druga barva in ščepec poudarjene barve. Ta ščepec je lahko čisto živ; prav malo nečesa močnega pritegne pozornost tja, kamor jo želiš.

Ponavljanje za povezanost

Ponavljanje poveže posamezne dele med sabo. Ko se ista barva, oblika, vzorec ali material pojavi na nekaj mestih, oko stran prebere kot celoto.

Ponavljaš lahko z:

• barvo: isti odtenek v podlagi, v trakcu papirja in v nalepki
• obliko: krogci v vzorcu, v gumbkih in v izrezanem krogu
• črtami: šivi, trak washi tape in rob kartice v isti smeri
• besedami: beseda iz naslova, ki se ponovi v besedilu

Ponavljanje deluje tudi čez več strani. Iste črke za naslove, isti datumski žig ali ista paleta naredijo iz vrste posameznih layoutov eno knjigo. Pri fotografijah z različnih dni, ki se ne ujemajo dobro, lahko pomaga, če jih vse natisneš črno-belo ali vse razen ene.

Sorodno načelo je poravnava. Robovi fotografij in blokov naj ležijo v isti liniji, elementi pa naj se dotikajo ali rahlo prekrivajo. Stvari, ki lebdijo ločeno, hitro delujejo naključno.

Preveč ponavljanja naredi stran dolgočasno. Zato včasih prav nepričakovana kombinacija deluje dobro: robustna fotografija z nežno rožico, grob karton ob čipki. Kontrast ohranja oko budno, ponavljanje drži vse skupaj.

Tako analiziraš stran, ki ne deluje

Ko se ti stran ne zdi prava, pomaga stalen vrstni red, da najdeš vzrok. Vse položi na stran brez lepila in fotografiraj s telefonom. Na majhnem zaslonu zgradbo vidiš bolje kot od blizu. Nato pojdi skozi ta vprašanja.

1. Kam pogledam najprej? Je to tudi tisto, kar sem želel_a? Če ne, je žarišče na napačnem mestu ali ni dovolj močno.
2. Ali je več mest, ki zahtevajo pozornost? Eno odstrani ali ga zmanjšaj.
3. Koliko barv vidim? Če jih je več kot tri ali štiri, poglej, brez katere lahko shajaš.
4. Ali je na strani velika mirna ploskev? Če ne, združi dele bližje skupaj.
5. Je vse na sredini? Premakni glavno fotografijo na presečišče mreže.
6. Se stran nagiba na eno stran? Na lažjo stran dodaj majhen poudarek ali premakni nekaj težkega.
7. Ali kaj lebdi samo zase? Naj se dotika sidra ali leži v liniji z nečim drugim.
8. Kaj se zgodi, če eno stvar odstranim? Pogosto je prav to tisto, kar je stran potrebovala.

Če ne najdeš rešitve, poskusi delati po sketchu ali pripravljeni predlogi. V njih so ta načela že uporabljena, in ko elemente izpuščaš ali premikaš, hitro spoznaš, kaj naredi razliko. Čez čas gre samo od sebe in že med premikanjem vidiš, kaj ni prav.