Kako vztrajati z journalom tudi po prvih tednih

Nov zvezek je kot obljuba. Prvi teden pišeš vsak večer, z lepimi pisali in nalepko v kotu. Potem pride naporen teden, večer, ko si preutrujen, in naenkrat je pred tabo dvanajst praznih strani. Ti je znano? Nisi edini. Dobra novica je, da je vztrajanje manj povezano z disciplino, kot misliš, in bolj s tem, kako se ga lotiš.

Zakaj toliko ljudi odneha po nekaj tednih

Če se nekaj časa ozira po ljudeh, ki pišejo journal, slišiš vedno iste razloge. Skoraj noben od njih nima opravka z lenobo.

• Letvica je previsoko. Vidiš čudovite spreade drugih in hočeš enake. Toda taka stran vzame uro, te ure pa nimaš vsak dan.
• Že priprava je delo. Če moraš najprej narisati cel mesec, preden kaj vpišeš, si utrujen, še preden se začne pravo pisanje.
• Prazna stran deluje kot neuspeh. Po nekaj zamujenih dneh si ne upaš več odpreti zvezka, ker vidiš luknje.
• Ni vsak dan kaj povedati. Ni vsak torek poseben, in potem se polnjenje cele strani zdi prisiljeno.
• Zvezek ni na očeh. V torbi ali predalu nanj preprosto pozabiš.
• Ne veš prav, zakaj to počneš. Brez razloga je lahko odnehati, takoj ko gre malo težje.

Poglej v stare, napol popisane zvezke. Kaj si rad pisal, kdaj si nehal, kaj se je zdelo kot obveznost? To ni dokaz, da ne zmoreš. To so podatki o tem, kaj ti ustreza.

Majhne navade: tri vrstice ali ena fotografija

Največji korak je, da ga narediš čim manjšega. S sabo se dogovori za nekaj tako majhnega, da ti uspe tudi na slab dan.

Nekaj primerov:

• tri vrstice: kaj si počel, kako si se počutil, ena stvar, ki si jo želiš zapomniti
• en stavek, na primer nekaj, kar je rekel tvoj otrok, ali kaj si jedel
• prilepi eno fotografijo ali vstopnico in zraven zapiši datum
• seznam treh stvari, ki so te razveselile
• samo ključna beseda ali risbica, če res ne gre drugače

Poveži ga z nečim, kar tako ali tako počneš vsak dan. Po jutranji kavi, pred spanjem, na vlaku. Journal pusti tam, kjer ga vidiš: na nočni omarici ali odprtega na pisalni mizi, ne v omari.

Izberi tudi format, ki ustreza količini besedila. Stran na dan je lahko utesnjujoča, če pišeš malo, saj te vsa ta belina gleda. Tedenski pregled ali zvezek brez natisnjenih datumov ti da več prostora. Če datum pišeš sam, nikoli ne ostane prazna stran, ko kakšen dan izpustiš.

Nasvet tistih, ki to počnejo že leta: vnaprej pripravi nekaj strani, na primer za dva tedna. Tako ti ni treba vsak dan najprej risati, preden lahko začneš. Ne pripravi pa celega zvezka naenkrat. Tvoj slog se spreminja, in potem obtičiš s stranmi, ki jih nočeš več.

Kaj narediti s praznimi dnevi ali zamujenimi tedni

Pusti jih prazne. To je res najpomembnejši nasvet. Nadoknadovanje se zdi odgovorno, a kdor poskuša nadoknaditi deset dni zaostanka, cel večer piše o stvareh, ki so že zbledele. Potem se zvezek zdi težji kot kdaj koli.

Namesto tega naredi tole:

• Preprosto začni pri današnjem dnevu. Zapiši datum in nadaljuj.
• Če želiš vrzel vseeno označiti, napiši en stavek: »Naporni tedni, veliko dela, malo spanja.« Tudi to je spomin.
• Če se je v tem času zgodilo nekaj pomembnega, zapiši samo to.
• Na prazno mesto prilepi vstopnico ali račun iz tistega obdobja, brez besedila.

Prazni dnevi so del resničnega življenja. Kdor bo pozneje listal, ne bo videl lukenj. Videl bo to, kar je zapisano.

Je treba pisati vsak dan?

Ne. Vsakodnevno pisanje nekaterim dobro dene, ker postane stalen ritual. Drugim je prav to pravilo razlog, da odnehajo.

Izbereš lahko tudi:

• nekajkrat na teden, na stalne večere
• en trenutek ob koncu tedna, ko se ozreš na pretekli teden
• pisanje samo takrat, ko je nekaj, kar želiš ohraniti

Šteje to, da ne nehaš. Kdor piše trikrat na teden in to zdrži eno leto, ima veliko polnejši zvezek kot nekdo, ki je mesec dni pisal vsak dan in potem nehal. Journal, ki ga kdaj pa kdaj ni, je še vedno journal, ki teče naprej.

Če želiš ohraniti pregled, se lahko ob koncu tedna na hitro ozreš nazaj: kaj je šlo dobro, kaj je izpadlo, kaj neseš s sabo v naslednji teden? Pet minut je dovolj.

Okraševanje kot nagrada, ne kot obveznost

Nalepke, washi tape (dekorativni papirnati trak), štampiljke in barve naredijo journal prijeten za odpiranje. Toda ko okraševanje postane pogoj, da smeš pisati, postane ovira.

Nekaj načinov, kako ostati sproščen:

• Najprej piši, okrašuj pozneje. Besedilo je journal, vse drugo je dodatek.
• Na naporen dan je ena nalepka dovolj, da se stran zdi dokončana.
• Raje kaj prilepi, kot da rišeš. Pola nalepk, košček traku ali izrezana sličica vzamejo nekaj sekund.
• Pri roki imej majhno vrečko s trakom, nalepkami in lepilom v stiku, da ti ni treba najprej vleči na plan vseh zalog.
• Obsežnejše lepljenje prihrani za miren trenutek, na primer enkrat na teden ali v nedeljo popoldne.

Lahko izbereš eno barvo na mesec za pisala in trak. Tako je zvezek vseeno usklajen, ne da bi moral vsak dan o tem razmišljati.

In ne primerjaj se s tem, kar vidiš na spletu. Tam so najlepše strani, ne pa običajni torki. Tvoj journal ni nujno umetnina. Je tvoj, zate.

Znova začeti brez slabe vesti

Morda tvoj journal miruje že mesece. Takrat je skušnjava velika, da kupiš nov zvezek in začneš s čisto stranjo. To lahko narediš, ni pa nujno.

Lahko preprosto nadaljuješ v zvezku, ki ga imaš. Odpri naslednjo prazno stran, zapiši datum in začni. Če želiš kaj povedati o tem, napiši en stavek o tem, zakaj te ni bilo. Potem nadaljuj, kot da se ni nič zgodilo. Ker se tudi ni.

Nekaj stvari, ki pomagajo pri ponovnem začetku:

• Znova premisli, zakaj pišeš. Da ohraniš spomine, da si zbistriš glavo, da boš nekoč nekaj dal svojim otrokom? Ta razlog ti bo pomagal nazaj, ko bo spet malo težje.
• Dogovor naj bo manjši kot zadnjič. Če vsak dan ni šlo, poskusi trikrat na teden.
• Preizkusi drugačno obliko. Morda ti bolj ustreza tedenski planer, majhen zvezek za v torbo ali pa večji zvezek s prostorom za lepljenje.
• Dogovori se za kratko poskusno obdobje, na primer dva tedna ali en mesec. Potem pogledaš, ali deluje, in prilagodiš.

Vztrajati ne pomeni, da nikoli ne nehaš. Pomeni, da se vedno znova vrneš. Vsakič, ko spet odpreš zvezek, si že vztrajal.