Zgodovina scrapbooka, od sijajnih sličic do journalov

Kdor danes na stran nalepi fotografije, kartico in nekaj vrstic besedila, počne nekaj, kar ljudje počnejo že stoletja. Spremenili so se le materiali. Scrapbook ima dolgo in pestro zgodovino, polno izrezkov, sličic, lončkov lepila in slavnega pisatelja, ki ni maral lepljenja.

Od kod beseda

Scrap v angleščini pomeni odrezek, ostanek, nekaj, kar ostane. Scrapbook je torej dobesedno knjiga odrezkov: izrezkov iz časopisov, pesmi, pisem, sličic. Pri nas bi temu preprosto rekli album z izrezki.

V devetnajstem stoletju je beseda scraps dobila drugi pomen. Tako so imenovali izsekane, sijajno potiskane sličice, ki si jih lahko kupil posamezno: angelčke, rože, otroške obraze, živali. Pri nas jih poznamo kot sijajne sličice ali sličice za spominsko knjigo. Scrapbook je bil takrat pogosto knjiga, polna takih sličic.

V Angliji je bila beseda v prvih desetletjih devetnajstega stoletja že tako razširjena, da so izhajale knjige in revije z besedo scrapbook v naslovu, z nasveti, kako zbirati in urejati svoje odrezke.

Predhodniki

Zamisel je starejša od besede. Po izumu tiska so pismeni ljudje naenkrat prišli do veliko več tiskovin. Da bi ohranili pregled, so lepe odlomke, recepte in citate prepisovali v commonplace book, nekakšno osebno priročno knjigo. Študenti v severni Evropi so prijatelje in profesorje prosili, naj jim pišejo in rišejo v album prijateljev, daljnega prednika spominske knjige. Družine so rojstva in poroke zapisovale na prazne strani družinske Biblije.

V drugi polovici osemnajstega stoletja je v Angliji izšla zgodovinska knjiga Jamesa Grangerja s praznimi stranmi, da je bralec vanjo lahko sam lepil grafike. Knjigam, ki so jih tako dopolnjevali, so začeli reči grangerizirane knjige. Tudi to je korak k scrapbooku: tiskana knjiga, ki jo dokončaš sam.

Viktorijanski albumi in sijajne sličice

Veliki razcvet je prišel v devetnajstem stoletju, v času kraljice Viktorije. Omogočili sta ga dve stvari: papir je postal cenejši in pojavila se je nova tiskarska tehnika, kromolitografija. Z njo je bilo prvič mogoče v velikem obsegu tiskati barvite sličice. Voščilnice, reklamne kartice, obročki za cigare in etikete so naenkrat postali čudoviti in ljudem se je zdelo škoda, da bi jih zavrgli.

Te barvne sličice so končale v albumih, ob časopisnih izrezkih, pesmih, posušenih rožah, koščkih blaga in ročno pisanih zapiskih. Delale so jih predvsem ženske in otroci. Okoli leta 1880 je bilo lepljenje sijajnih sličic med otroki prava norija. Deklice so v svojih knjigah gradile celo cele papirnate hiše: sobe, opremljene s pohištvom in ljudmi, ki so jih izrezale iz revij in reklam.

Albume so vodili tudi znani pisatelji. Lucy Maud Montgomery, avtorica knjige Ana z Zelene domačije, je vanje lepila izrezke, razglednice, koščke blaga in posušene rože. Taka knjiga ni bila dnevnik s skrivnostmi, ampak zbirka tega, kar se je komu zdelo lepo ali pomembno. Namenjena je bila temu, da jo pokažeš.

Mark Twain in njegov samolepilni scrapbook

Eden najbolj znanih lepilcev je bil Mark Twain, avtor Toma Sawyerja. Vse življenje je lepil izrezke v knjige, a ukvarjanje z lepilom mu je šlo strašno na živce. Lepila nikoli ni bilo pri roki, ko si ga potreboval, ali pa se je posušilo ali pa je razmazalo črnilo na časopisnem izrezku.

Zato si je izmislil nekaj boljšega. Leta 1873 je dobil patent za scrapbook, katerega strani so bile že prevlečene s tanko plastjo gumija, pogosto v ozkih trakovih, ravno prav širokih za časopisni stolpec. Gumi si malo navlažil, nanj položil izrezek in to je bilo to. Šalil se je, da je njegov album ljudem prihranil veliko preklinjanja.

Album je postal velika uspešnica in se je prodajal še vrsto let. Od vseh izumov, s katerimi se je Twain ukvarjal, je bil po besedah njegovih biografov edini, ki mu je res prinesel denar. To kaže, da je bilo lepljenje že takrat množični hobi.

Zakaj je album nato izginil

Konec devetnajstega stoletja je na trg prišel priročen fotoaparat. Navadna družina je lahko prvič sama fotografirala. Fotoalbum je postal priljubljen in to je spremenilo album z izrezki. Fotografije so zavzele strani, pisma, kartice in izrezki pa so izginili v škatle.

V dvajsetem stoletju je bogato okrašen album vse bolj izginjal iz mode. Ostal je predvsem preprost fotoalbum. Nekateri so se jim njihovi stari albumi celo zdeli manjvredni in so jih zavrgli. Lepili so še vedno, a doma, v tišini, brez trgovin ali revij.

Vrnitev okoli leta 1980

Preobrat se je začel konec sedemdesetih let v Združenih državah, z vse večjim zanimanjem za raziskovanje rodoslovja. Ljudje so želeli zabeležiti svojo družinsko zgodovino, s fotografijami in zgodbami. Okoli leta 1980 je pozornost pritegnila ženska iz Utaha z desetinami doma narejenih družinskih albumov, v katerih je fotografije združevala z besedilom in okraski. Odprla je trgovino, namenjeno prav takim albumom, in zamisel se je prijela.

V osemdesetih so sledila podjetja, ki so albume in material prodajala na domačih predstavitvah, kjer si se naučil tudi, kako sestaviti stran. Pomembno je bilo spoznanje, da poceni papir in lepilo škodujeta fotografijam. Brezkislinski papir, varno lepilo in pisala, ki ne zbledijo, so postali novi standard, prav tako kvadratni format 30,5 × 30,5 cm (12 × 12 palcev).

Industrija v devetdesetih

V devetdesetih je scrapbooking v Ameriki postal eden najhitreje rastočih hobijev. Pojavile so se revije, specializirane trgovine, sejmi in nešteto novih izdelkov: dizajnerski papir, nalepke, štampiljke, embellishments (drobni okraski, kot so gumbki in brads). Scrapbookerji so se zbirali na tako imenovanih cropih: večerih ali vikendih, ko ste skupaj sedeli za mizo, polno pripomočkov, in lepili.

Prek teh trgovin, revij in pozneje interneta se je hobi razširil v Evropo, tudi na Nizozemsko in v Belgijo. Zato še vedno uporabljamo toliko angleških besed. Po velikem razcvetu se je v trgovinah umirilo in kar nekaj specializiranih trgovin je spet izginilo, sam hobi pa je ostal.

Od digitalnega do journalinga

Z digitalnim fotoaparatom je prišel tudi digitalni scrapbook: strani, ki jih oblikuješ na računalniku z digitalnim papirjem in okraski ter jih nato daš natisniti. Hkrati so nastali spletni forumi in blogi, kjer so scrapbookerji pokazali svoje delo in drug drugega izzivali s sketchi in temami.

Z družbenimi omrežji, kot sta Pinterest in Instagram, se je vse spet spremenilo. Pridružile so se nove oblike, ki so blizu staremu albumu z izrezki: junk journal iz ostankov papirja, art journal in bullet journal. Veliko ljudi je lepljenje odkrilo prek okrašenega planerja in ne prek fotoalbuma. Na neki način se je hobi tako vrnil na začetek: knjiga, polna odrezkov, sličic in lastnih besed.

Zakaj so zgodovinarji scrapbooke dolgo prezrli

Scrapbookov dolgo niso jemali resno. Veljali so za razvedrilo žensk in otrok, narejeno iz tiskovin za enkratno uporabo: kartic, reklam, izrezkov. Tudi arhivi niso vedeli, kaj bi z njimi. Album je težko hraniti: papir je krhek, materiali so pomešani, lepilo popušča ali spreminja barvo, hrbti pa se izbočijo. Poleg tega ne sodijo v noben predalček: niso pismo, niso knjiga, niso zbirka fotografij.

Ta pogled se je spremenil. Zgodovinarji, knjižničarji in konservatorji danes vidijo, da albumi pokažejo nekaj, česar uradni viri nimajo: kako so živeli navadni ljudje, kaj se jim je zdelo lepo, katere predstave so obiskovali in koga so imeli radi. Imena in datumi na hrbtni strani fotografij pomagajo pri raziskovanju rodoslovja, fotografija ulice pa pokaže, kako je bila videti, preden so jo asfaltirali. Nekaj povesta tudi vrstni red in sestava takšne knjige, zato jih muzeji najraje hranijo v celoti.

Kaj to pomeni za tvojo knjigo

Knjiga, ki jo zdaj delaš, bo čez sto let tudi sama košček zgodovine. Pri tem pomaga nekaj stvari:

• Ne lepi samo fotografij, ampak tudi prave stvari: vstopnico, obvestilo o rojstvu, vabilo.
• Pripiši, kdo, kaj, kje in kdaj. Fotografija brez imen je za naslednjo generacijo uganka.
• Piši na roko. Tvoji vnuki bodo tvojo pisavo pozneje prepoznali na drugih papirjih.
• Izberi material, ki zdrži, da tvoje strani ne bodo razpadle kot mnogi stari albumi.

Če želiš biti prepričan, da se tvoja knjiga ne izgubi, jo tudi skeniraj. Tako ostane shranjena, tudi če papir nekoč popusti.