Kako narediti družinski album s starimi fotografijami in dokumenti

Skoraj vsaka družina jo ima: škatlo s fotografijami ljudi, ki jih nihče več ne zna poimenovati, poročni list, nekaj pisem v pisavi, ki jo komaj prebereš. Družinski album iz teh posameznih kosov naredi zgodbo. In poskrbi, da imena in spomini ne izginejo z zadnjo generacijo, ki jih še pozna.

Začni z zbiranjem in razvrščanjem

Najprej zberi vse skupaj: fotografije iz škatel, starih albumov in s podstrešja, pa tudi od stricev, tet in bratrancev. Ciljno vprašaj po dokumentih, kot so rojstni in poročni listi, šolska spričevala, pisma, recepti, spominske podobice in razglednice. Fotografije brez ljudi so enako dragocene: domača hiša, prvi avto, vas, kakršna je bila, preden so zrasle nove hiše.

Potem jih grobo razvrsti, na primer po osebah, po družinah ali po obdobjih. Za to uporabi arhivske škatle ali mape s pregradnimi listi. Tako med delom hitro najdeš, kar iščeš, fotografije, ki ne bodo prišle v album, pa ostanejo tudi dobro shranjene.

Pomaga, če že v tej fazi zapišeš, kar veš. Prosi najstarejše družinske člane, da s tabo pregledajo fotografije. Eno popoldne skupaj za mizo s škatlo fotografij pogosto prinese več zgodb, kot bi jih sam raziskal v enem letu.

Izberi zgodbo

Družinski album postane preglednejši, če vnaprej izbereš rdečo nit. Dobro delujejo tri oblike:

• Po osebah. Vsak dedek, babica ali prateta dobi svoje poglavje. Priročno, če imaš o posamezni osebi veliko gradiva, na primer pisma ali vojaško knjižico.
• Po generacijah. Začneš pri najstarejši generaciji in greš proti sedanjosti. To se lepo ujema z družinskim drevesom in dobro pokaže, kako je družina rasla.
• Po krajih. Kmetija, ulica v mestu, država, iz katere je prišel del družine. Kraj povezuje ljudi, ki se nikoli niso poznali.

Lahko izbereš tudi trenutke, ki se ponavljajo, kot so poroke ali božični prazniki skozi leta. Če nisi prepričan, poglej, česa imaš največ. Gradivo pogosto samo pokaže pot.

Velika naloga postane obvladljiva, če najprej narediš ogrodje. Gradivo razdeli po straneh ali poglavjih, preden začneš lepiti. Potem delaš stran za stranjo in ti ni treba ves čas imeti pred očmi celotnega projekta.

Izvirne fotografije ali kopije?

Pri starih družinskih fotografijah je odgovor običajno: kopije. Stare fotografije so krhke. Pri obrezovanju se lahko robovi krušijo in fotografski sloj poči. Lepila sčasoma ni lahko odstraniti in lahko papir zvije. Poleg tega imaš od stare fotografije pogosto samo en odtis.

Varen način dela:

1. Vsako fotografijo in vsak dokument skeniraj v visoki ločljivosti, preden narediš karkoli drugega. Datoteke shrani na dve mesti.
2. Skene natisni v velikosti, ki jo potrebuješ. Majhna fotografija je v albumu lahko mirno večja.
3. Razpoke, praske in zbledelost po želji popravi digitalno, preden natisneš. Izvirnik ostane nedotaknjen.
4. Izvirnike hrani v temnem, hladnem in suhem prostoru, v ovitkih, varnih za fotografije, ali v arhivski škatli (več o tem preberi v članku o varnem shranjevanju fotografij).

Če vseeno želiš izvirnik v albumu, namesto lepila uporabi foto vogalčke. Tako lahko fotografijo pozneje spet vzameš ven ali jo daš ponovno skenirati. Izvirnika nikoli ne reži.

Dokumenti, pisma in časopisi

Prav dokumenti naredijo družinski album drugačen od običajnega foto albuma. Ročno napisano pismo pove o nekom nekaj, česar ne more pokazati nobena fotografija.

Tudi tu najraje delaš s kopijami. Skeniran poročni list ali kopijo pisma lahko izrežeš, pomanjšaš in nalepiš ob fotografijo, ne da bi poškodoval izvirnik. Natisnjena kopija na slonokoščenem papirju se poleg tega lepo ujame s starimi fotografijami.

Nekaj načinov, kako dokumentom dati prostor:

• Dolga pisma zložiš v kuverto, ki jo nalepiš na stran. Bralec lahko pismo vzame ven in ga prebere.
• Majhni izvirniki, kot je spominska podobica ali vozovnica za vlak, gredo v prozoren ovitek, varen za fotografije.
• Večjo družinsko dediščino, kot je poročna obleka, prešita odeja ali žepna ura, fotografiraš in jo vključiš kot fotografijo.
• Časopisi hitro porumenijo in lahko poškodujejo druge kose. Uporabi kopijo, izvirnik pa hrani posebej.

Družinsko drevo je močna uvodna ali vmesna stran. Če ga daš natisniti čez dve strani, poskrbi za visoko ločljivost, da ostanejo berljiva tudi drobna imena in letnice.

Združevanje starih in novih fotografij

Družinski album se ne rabi končati pri dedku in babici. Ko združiš stare in nove fotografije, pokažeš, kako se zgodba nadaljuje.

• Postavi staro in novo fotografijo istega kraja drugo ob drugo. Hiša, cerkev, pristanišče: razlika je pogosto presenetljivo velika, ali pa sploh ne.
• Naredi stran generacij s fotografijo vsake generacije v isti starosti ali v isti drži.
• Stare črno-bele in nove barvne fotografije se bodo mirno ujele, če izbereš preprosto barvno paleto: krem, kraft, siva in ena poudarjena barva. Nove fotografije lahko natisneš tudi v črno-beli ali sepiji za umirjeno celoto.

Z okrasjem bodi varčen. Pri albumu družinske dediščine so najpomembnejše fotografije in zgodbe. Klasičen papir z rahlo teksturo in umirjenimi barvami bo lep tudi čez trideset let. Raje več prostora za besedilo kot še ena pentlja.

Zapiši imena, datume in zgodbe

To je najpomembnejši del celotnega albuma. Fotografija brez imena je čez dve generaciji fotografija neznanca. Zato ob vsako fotografijo zapiši vsaj:

• kdo je na njej, z imenom in priimkom, ter v kakšnem sorodu je z družino
• kje je bila fotografija posneta
• kdaj, čim natančneje veš, ali oceno z „okoli“
• kaj se je dogajalo in zakaj je bila fotografija shranjena

Uporabi pisalo z vodoodpornim, svetlobno obstojnim črnilom, najraje črnim. Piši tudi na hrbtno stran posameznih fotografij, rahlo in ob robu, z mehkim svinčnikom ali s pisalom za fotografije. Če svinčnik na gladki hrbtni strani ne prime, piši na ovitek ali na priloženo kartico. Tako podatki ostanejo s fotografijo, če jo kdaj vzameš iz albuma.

Pusti prostor za zgodbo za fotografijo. Da se je dedek vsako nedeljo s kolesom odpeljal v cerkev, da babičin recept za jabolčno pito nikoli ni bil natančno zapisan, da se je družina med vojno preselila. Prav te drobne stvari album oživijo. Če nečesa ne veš zagotovo, to iskreno zapiši. Vprašaj je boljši od izmišljenega imena.

Vključi tudi zgodbe družinskih članov, ki živijo danes. Zapiši jih tako, kot jih pripovedujejo, z imenom pripovedovalca. Čez petdeset let bo to enako dragoceno kot stare fotografije same.

Album za več družinskih članov

Če si izvod želijo tudi bratje, sestre ali bratranci, sta na voljo približno dve poti.

Prva je digitalno delo. Strani oblikuješ na računalniku s svojimi skeni in album daš natisniti kot fotoknjigo v toliko izvodih, kot jih potrebuješ. To je najpreprostejši način, da vsi dobijo isto knjigo.

Druga je papirni album, ki ga skeniraš ali fotografiraš. Ročno narediš en izvirnik, vsako stran skrbno skeniraš ali fotografiraš in jih daš natisniti kot knjigo. Tako ostane ročno delo izvirnika vidno, pa vseeno ima vsak svoj izvod. To je tudi prijetna varnost: če kje kaj pogori ali se album izgubi, je zgodba še vedno pri drugih.

Kdor raje naredi pravi ročno izdelan album za vsakega družinskega člana, najlaže dela z enakim kompletom kopij za vsako knjigo. Za vsako stran najprej naredi en primer in ga nato ponovi. Izberi album, v katerega lahko dodajaš strani, kot je mapa z obročki ali album z vijaki, da lahko pozneje kaj dopolniš.

Poskrbi za sam album

Družinski album dolgo zdrži, če ga dobro hraniš. Ne postavi ga na podstrešje ali v klet, temveč na mesto v hiši, kjer temperatura in vlaga malo nihata. Škatla ali ovitek ga ščitita pred svetlobo in prahom. Strani naj ostanejo ravne: pri preveč okrasja se album ne zapre več dobro in do njega prideta svetloba in prah.

In dokončaj ga. Družinskemu albumu ni treba biti popolnemu, da bi bil dragocen. Že prvi del z najstarejšo generacijo je darilo vsem, ki pridejo za tabo.