Žepki, zavihki in skrito pisanje v scrapbooku

Včasih preprosto ne gre. Imaš osem lepih fotografij in prostora za tri. Ali pa bi rada zapisala nekaj, kar ni namenjeno vsakomur, ki bo listal knjigo. Ali pa imaš vstopnico, račun ali školjko s plaže, ki je nočeš kar tako prilepiti. Žepki, zavihki in oznake to rešijo. Strani dajo drugo plast, in kdor odpre knjigo, ima kaj odkrivati.

Žepek ali kuverta na strani

Žepek je vrečka, ki je pritrjena na treh straneh in odprta na eni. Narediš ga iz cardstocka (trdnega, enobarvnega papirja), iz dizajnerskega papirja s koščkom kartona zadaj ali iz že narejenega knjižničnega žepka. Tudi navadna kuverta deluje odlično.

Tako ga narediš:

1. Izreži pravokotnik, ki je malo širši od tistega, kar boš dala vanj.
2. Na tri robove nalepi obojestranski lepilni trak, zgornji rob pa pusti prost.
3. Žepek prilepi na stran in robove dobro pritisni.

Če želiš, da je trdnejši, lahko robove tudi prešiješ s šivalnim strojem ali ročno. To je poleg tega videti lepo.

Kuverto prilepiš na stran s hrbtno stranjo. Zavihka ne zalepi, ker je potem pozneje ne moreš več odpreti, ne da bi jo strgala. Nalepka ali košček papirja na zavihku, ki ob zaprti kuverti pade čeznjo, jo lepo drži zaprto in pokaže, da je nekaj v njej. Pomaga tudi nekaj besed na sprednji strani, na primer „poglej noter“.

Žepek uskladi s stranjo. Na strani, polni rož, žepek s cvetličnim vzorcem skoraj ni opazen, in prav to je namen, če želiš zgodbo malo skriti.

Zavihki za dodatne fotografije

Zavihek je kos papirja, ki je pritrjen na eni strani in ga lahko dvigneš. Pod njim je druga stran, ne da bi knjiga postala za list debelejša.

Najpreprostejša oblika: fotografijo podloži s kosom cardstocka, ki je malo večji od fotografije. Besedilo ali drugo fotografijo prilepi na stran. Podloženo fotografijo položi čeznjo in lepilni trak nalepi samo ob zgornjem robu. Ko fotografijo dvigneš, vidiš, kaj je pod njo.

Potrebuješ več prostora? Potem lahko greš še dlje:

• Razkladni del: trak papirja, dvakrat širši od strani, ki ga prepogneš in prilepiš ob rob. Ko ga razgrneš, imaš prostor za panoramsko fotografijo.
• Vstavljeni list: pol lista ali manjši list, ki ga prilepiš med dve strani ali ga s trakcem pritrdiš ob rob.
• Izvlečna fotografija: velika fotografija v žepku, ki jo povsem izvlečeš, da si jo dobro ogledaš.

Pri zavihku pazi na smer. Zavihek, ki se odpira navzgor, sam pade nazaj. Zavihek, ki se odpira vstran, se lahko zatakne, ko obračaš stran. Majhna zanka iz traku ali gumb pomaga, da ga primeš.

Skrito pisanje (hidden journaling)

Veliko scrapperjev to pozna: nekaj bi rada zapisala, a ne gre v oblikovanje strani. Ali pa je zgodba preveč osebna, da bi jo dala na stran na ogled. Težko obdobje, pismo otroku, nekaj, kar bi raje ohranila samo zase ali za enega bralca. Potem zapišeš manj, kot bi pravzaprav želela.

Skrito pisanje odvzame ta pritisk. Besedilo je tam, a ga ne vidiš takoj. Zato lahko zapišeš vse, ne da bi motilo oblikovanje strani. Nekaj mest, kamor lahko daš besedilo:

• Na kartico v žepku na zadnji strani lista, z jezičkom, ki ravno pogleda ven.
• Za fotografijo ali pod njo, ki jo dvigneš kot zavihek.
• Na oznake, ki tičijo za fotografijo.
• V kuverto, ki je od zunaj videti kot okras.
• Na trak, ki ga izvlečeš iz etikete ali žepka.

Piši s pisalom, ki ne zbledi, najraje s pigmentnim. Prav skrito besedilo boš prebrala šele čez leta. Če ti lastna pisava ni všeč, lahko besedilo tudi natisneš.

A ne pozabi: skrito ni skrivnost. Kdor vzame knjigo v roke, lahko odpre vse. Če je nekaj res samo zate, to shrani v zalepljeno kuverto ali izpusti.

Oznake, ki jih izvlečeš

Oznaka (tag) je kartica v obliki etikete, pogosto z luknjico in trakcem na vrhu. V žepku je najpriročnejša oblika skritega prostora: trakec gleda ven, povlečeš ga in zgodba pride na dan.

Oznaka ima dve strani: spredaj fotografijo, zadaj besedilo. Naj bo malo krajša, kot je žepek globok, sicer preveč štrli ven in se zgornji rob mečka. Raje odreži košček oznake, kot da jo tlačiš noter.

Nekaj idej:

• Dve ali tri oznake druga za drugo v enem žepku, vsaka s svojim delom zgodbe.
• Oznaka s fotografijo, ki se ujema s fotografijami na strani, in zapisom na hrbtni strani.
• Žepek z okencem iz prozorne plastike, da vidiš sličico. Ko izvlečeš oznako, se pokaže sličica za njo.

Ostanki papirja so popolni za oznake. Če si za druge strani naredila veliko plasti, lahko iz ostankov hitro izrežeš nekaj oznak.

Spominki, ne da bi jih lepila

Vstopnica, kovanec iz tujine, pramen las, konfeti s poroke ali posušena rožica: take stvari bi rada imela v knjigi, a ne prilepljene z lepilom. Za to so kuverte idealne.

• Samolepilne vrečke iz polipropilena (ne PVC) in majhne vrečke iz tankega prozornega papirja so priročne za tisto, kar želiš pokazati.
• Papirnata kuverta z etiketo je primerna za nekaj krhkega, na primer pramen las ali nekaj, kar lahko na svetlobi spremeni barvo.
• Za drobne stvari, ki lahko padejo ven, kot so konfeti, je zaprta vrečka boljša od odprtega žepka.

Težke ali izbočene spominke postavi na rob strani, ne na sredino. Tam manj pritiskajo na druge strani in se ne poškodujejo tako hitro. Računi na termičnem papirju čez čas zbledijo; za vsak primer jih fotokopiraj ali fotografiraj. O tem govori tudi poseben članek: shranjevanje vstopnic, računov in izrezkov.

Kako preprečiš, da bi bila stran predebela

Vsak žepek, zavihek in kuverta knjigo nekoliko odebeli. Enkrat se to ne opazi. Če pa ima vsaka stran tri, se album ne zapre več in se odpre kot pahljača.

Nekaj stvari, ki pomagajo:

• Na vsaki strani izberi en element, ki ga poudariš. Stran z enim dobrim žepkom deluje bolje kot stran s petimi.
• Polne strani izmenjuj z mirnimi, brez dodatnih plasti.
• Za zavihke in oznake, ki ležijo druga na drugi, uporabi tanek papir. Debel cardstock prihrani za sam žepek.
• Spominke položi čim bolj na ploško in jih razporedi po knjigi.
• Pri mini albumu iz kuvert: ostani pri štirih ali petih kuvertah. Več se jih začne premikati in album postane debel.
• Če uporabljaš vezalni stroj ali obročke, vnaprej načrtuj, kje bodo luknje, da ne preluknjaš žepka ali oznake.

Pri albumu z vijaki ali obročki lahko včasih uporabiš nekaj dodatnih vijakov ali večje obročke. Pri vezani knjigi to ne gre, zato je tam manj več.

Začni z enim

Za naslednjo stran izberi eno stvar: oznako v žepku ali fotografijo, ki jo dvigneš. To je dovolj, da opaziš, kako lepo je imeti prostor za zgodbo, ki bi jo sicer izpustila.