Dekupaža s prtički: kako lepiti brez gub

Prtiček z lepim motivom skoraj nič ne stane, a lahko popolnoma spremeni voščilnico, platnico journala ali steklen kozarec. Težava je lepljenje: papir prtička je tako tanek, da se ob prvem potegu s čopičem naguba ali strga. S pravim vrstnim redom in malo potrpljenja pa uspe, tudi prvič.

Kaj je dekupaža in kaj potrebuješ

Dekupaža izhaja iz francoske besede za izrezovanje. Iz tankega papirja izrežeš ali iztrgaš sliko, jo nalepiš na podlago in vse prekriješ s plastjo lepila ali laka. Tako je videti, kot da je motiv naslikan. Tehnika je stara že stoletja in so jo nekoč uporabljali predvsem na pohištvu, z več deset plastmi laka. Danes je papirnati prtiček najbolj priljubljen material, prav zato, ker je tako tanek.

Potrebuješ:

• Prtiček z motivom, ki ti je všeč.
• Podlago: trden papir ali karton, voščilnico, platnico journala, les ali steklo.
• Lepilo za dekupažo, imenovano tudi lepilo za prtičke, ali drugo lepilo na vodni osnovi.
• Mehak, ploščat čopič ali gobico.
• Majhne škarje.
• Po želji svetlo akrilno barvo ali gesso za pripravo podlage ter lak za zaključni sloj.

Dobra podlaga

Papir prtička je prosojen. Vse, kar je pod njim, prosijava. Na temni podlagi svetle rožice skoraj povsem izginejo. Zato izberi belo ali zelo svetlo podlago ali predmet najprej premaži z belo akrilno barvo ali gessom.

Podlaga mora biti tudi čista, suha in gladka. Na hrapavi ali neravni površini se prtiček zatika in vidiš vsako neravnino. Steklo razmastiš z nekaj alkohola, staro pločevinko pa najprej obrusiš ali prebarvaš, da potisk ne prosijava.

Na papirju je najlepše delati na trdem, belem cardstocku (trden, enobarven karton). Tanek papir se zaradi mokrega lepila zvalovi.

Ločevanje plasti prtička

Prtiček je običajno iz dveh ali treh plasti. Potiskana je le zgornja, in samo to lepiš. Druge plasti so predebele: lepilo slabo prodre skozi njih, rezultat pa je moten in grbinast.

Motiv najprej izreži ali iztrgaj, ko so vse plasti še skupaj. Tako gre lažje kot z eno samo tanko plastjo. Šele nato plasti ločiš.

• Začni pri kotičku in previdno podrsaj z nohtom vmes.
• Če ne gre, na rob nalepi košček lepilnega traku in povleci zanj.
• Nekaj sekund toplega zraka iz sušilnika za lase včasih plasti lažje loči.

Poglej tudi srednjo plast. Pri nekaterih prtičkih je rahlo potiskana in uporabna za drugo, nežnejšo različico. Belo spodnjo plast lahko shraniš kot pivnik za druge projekte.

Trganje namesto rezanja da mehak, razcefran rob, ki na svetli podlagi skoraj neopazno izgine. Rezanje da ostro silhueto. Oboje je v redu, odvisno od učinka, ki ga želiš.

Lepljenje brez gub in mehurčkov

Tu je skrivnost. Nekaj pravil naredi razliko.

1. Lepilo nanesi na podlago, ne na prtiček. Suh prtiček lahko še premakneš, moker se strga.
2. Uporabi tanko plast lepila, na površini, ki je malo večja od motiva. Po želji naj se malo vpije.
3. Prtiček rahlo položi nanj. Začni na eni strani ali na sredini in ga počasi spusti.
4. Pritiskaj ga od sredine navzven, s suhim prstom, mehko gobico ali ploskim delom suhega čopiča. Tako potisneš zrak in gube proti robu.
5. Nato čez motiv nanesi drugo tanko plast lepila, prav tako od sredine navzven. Drobne gubice in mehurčke lahko zdaj še previdno zgladiš.
6. Pusti, da se vse popolnoma posuši, preden nadaljuješ ali kaj obrežeš.

Še nekaj trikov:

• Delaj z majhnimi kosi. Veliki motivi se veliko hitreje nagubajo. Velik motiv razreži na nekaj delov, ga najprej fotografiraj, da veš, kako se sestavi, in ga nalepi nazaj skupaj kot sestavljanko.
• Na izbočenih predmetih delaj z majhnimi, natrganimi koščki, ki se malo prekrivajo.
• Nekateri scrapperji plast prtička s potiskano stranjo navzdol položijo na plastično mapo, hrbtno stran s čopičem zelo rahlo navlažijo in vse skupaj obrnejo na premazano podlago. Nato plastiko previdno odstranijo.
• Sprejmi nekaj drobnih gubic. Na papirju so pogosto komaj opazne in dajo prav občutek ročnega dela.

Katero lepilo in kateri lak

Posebno lepilo za dekupažo je praktično, ker lepi in hkrati ustvari zaščitni sloj. Posuši se prozorno in je na voljo v mat, svilnato sijoči in sijoči različici. Nujno pa ni. Pomembno je predvsem, da je lepilo na vodni osnovi in primerno za tvojo podlago.

• Papir, karton in les: lepilo za dekupažo ali belo hobi lepilo. Belo lepilo uporabi nerazredčeno; z veliko vode se prtiček preveč zmehča in strga.
• Steklo, porcelan in kovina: izberi lepilo ali medij za gladke, nevpojne podlage. Je bolj tekoč in dela manj gub. Lahko uporabiš tudi belo lepilo, a čez nanesi nekaj dobrih plasti laka, sicer se pozneje odlepi.
• Sveče: zanje obstaja posebno lepilo.

Lak ščiti tvoje delo pred vlago, praskami in umazanijo. Na voščilnici ali v journalu je pogosto dovolj zadnja plast lepila za dekupažo. Na predmete, ki jih primeš v roke ali spiraš, nanesi dve ali tri plasti laka, vsakič ko se prejšnja posuši. Poglej embalažo: nekateri laki se popolnoma strdijo šele po nekaj tednih in še zdaleč ni vse primerno za pomivalni stroj.

Če želiš en del še posebej poudariti, lahko nanj naneseš debel, sijoč 3D-lak. Pusti, da se počasi posuši, in ne uporabljaj sušilnika za lase, ker nastanejo mehurčki in motne lise.

Dekupaža na steklu, lesu ali platnici

Na platnici journala ali voščilnici delaš kot zgoraj, na trdni, svetli podlagi. Vse dobro posuši in nato odvečni prtiček ob robu odreži s škarjami ali ostrim nožkom. Pozneje lahko nanj normalno štampiljkaš ali pišeš; uporabi pa vodoodporno črnilo, ker je plast lepila gladka.

Les najprej premaži s svetlo, mat barvo. Po lepljenju in lakiranju lahko robove s skoraj suhim čopičem in malo sive ali bež barve rahlo obdelaš za postaran videz.

Na steklu je motiv še posebej prosojen. Če želiš, da bolj izstopa, lahko steklo okoli motiva po sušenju z gobico pobarvaš: najprej s plastjo svetle akrilne barve, nato z barvo, ki jo želiš. Zaključi z lakom, primernim za steklo.

Če se ti zdi papir prtička preveč krhek, poskusi riževi papir za dekupažo. Tudi ta je tanek, a trdnejši, malo se raztegne čez izbočene oblike in se ne strga tako hitro.

Je primerna za začetnike

Da. Dekupaža je ena najprijaznejših tehnik za začetek. Material je poceni, posebnih strojev ne potrebuješ, ponesrečen prtiček pa brez obžalovanja zavržeš. Začni z nečim majhnim in ploščatim, na primer z voščilnico ali tagom, preden se lotiš kozarca ali škatle.

Največja razlika med prvim in desetim poskusom je v potrpljenju: tanke plasti lepila, mirno delo od sredine navzven in sušenje, preden nadaljuješ. Ko to obvladaš, lepiš samodejno bolj gladko in hitreje.